Kar je bilo - je bilo?!

Moral bi zamahniti, z roko,

češ kar je bilo, je bilo,

vem, menda najbolj zaleže,

da te trpljenja odveže…

Moral bi, ja, vem, priznam,

a kaj, ko tega ne znam!

 

Kar je bilo, je bilo…

Pa je res temu tako,

ker – kar se v mene razlije,

tisto, kar v meni vzklije,

da seže vse do neba…

Se sploh izničiti da?!

 

Kar je bilo, je bilo…

Mar sploh hotel kdaj bi to?!

Sije, še vedno, topli,

brez nje vsega me več ni!