Ko sanje izpuhtijo

Nekoč ni vedeti bilo

kako živeti sanje,

pa zdelo se je, da lahko

ne menim se prav zanje,

seveda se brez njih ne da,

zato vso pot sanjariš,

a ko jih enkrat up spozna,

brez njih se le mrcvariš…

 

Potem pa, z vedrega neba,

kot treščila bi strela,

drugače vse, si ti prišla,

in v sanje me objela,

na polno dihal sem, ves čas,

ne ve, kdor ne izkuša,

pojil me je pogled, tvoj glas,

in je kipela duša…

 

Ja, v dlani mi je vse bilo,

žarela si smejoče,

najtežje vse je lažje šlo,

in prav nič nemogoče,

sedaj pa, ko te tu več ni,

ko sanje si mi vzela,

še bolj kot prej samo pekli,

je sreča onemela.