Zrcalo minulega

Ne vem… nekdo ga je nastavil, vsepovsod,

pa kamorkoli krenem, usmerim nek korak,

je tu, sprašuje, dreza, in zaustavlja pot,

češ »mar ti še dovolj ni vseh napak«…

 

Zrcali neke zgodbe, kot da bi jih želel,

kot da pomemben je pogled v nazaj,

»kako bi kakšen jutri brez včeraj sploh imel«,

ne pušča mi miru, za hipec vsaj…

 

Še ni v njem zbledelo, in prav nikdar ne bo,

se porogljivo sili mi v oči,

»si sanjal, da boš srečen, če delal boš lepo«,

mi že brez njega dan dovolj greni…

 

Saj bi pograbil kamen, podobe mu razbil,

ne sodijo drugam kot v zbirko zmot,

»nikdar ničesar se ne boš do konca naučil«,

tišči vse bolj me v nek zavržen kot…

 

Kot da že ne bi vedel, da sem rojen v zaman,

spakuje se, nenehno, mi v obraz,

»kar kdaj počel si, to, preprosto, vrzi, nekam, stran«,

ne bo me več, če zbrišem svoj poraz…

 

Saj vidim ga, drugače mi, očitno, sploh ne gre,

nadležno mi kazi iz dneva v dan,

»le komu mar je zate, za tvoje vse želje«,

ne vem, a brez želja nikdar ne znam…

 

Neštetokrat sem mu priznal, a je, še vedno, tu,

da vem o tem, sem kronan idiot,

»karkoli boš zastavil, prav vse bo šlo po zlu«,

po zlu pa je edina moja pot…

 

Ma, ni da bi govoril, kazati mu pustim,

kaj bi zatiskal pred seboj oči,

»sem tu, da te usmerim, te pred teboj svarim«,

kar daj, a meni za drugače ni…