Budim in kličem…

Budim, in kličem, in trpim,

je vredno tisto, kar je speče,

morda nikdar ne doživim

trenutkov radosti in sreče…

 

Morda zaman je, kar počnem,

ga ni, ki bi o tem kaj vedel,

dokler zdržim, dokler uspem,

ne da še sam bi se sesedel…

 

Vem, je nekje, kar sliši glas,

kar potrebuje, išče mene,

in temu sem, edini jaz,

opora, da se je oklene…

 

In tudi, ko, navzven, grmi,

ognjene strele ko pretijo,

si tisto znotraj ne želi,

da v nič vezi se izgubijo…

 

Budim, in kličem, jokajoč,

v obupu mislim na predajo,

a vselej up nek da mi moč,

da bolečine ne končajo…

 

Ne vem, še nisem doživel,

poprej drugače vse bilo je,

budil bom, klical, in trpel,

dokler bo moč, razklan na dvoje…