Govoreči odtenki

Ja, tudi odtenke je treba znati slišati/prebrati, kadar določena stanja ugotavljaš…

 

Danes sem jo, med klepetom, mimogrede, trajal je dobre štiri ure, vprašal, kako se počuti med najinimi pogovori. In je kar nekaj časa trajalo, preden sem dobil pojasnilo, da se počuti »nevtralno«.

Seveda sem jo prosil, če mi lahko pojasni, ta svoj »nevtralno«, in sem, spet po daljšem času, dobil odgovor »Nevtralno, pač«.

Dobro. Zaradi prejetega odgovora sem zastavil s pojasnjevanjem… in sem ji povedal, da je tisti, ki je nevtralen, v bistvu neopredeljen do določene vsebine… da mu je, če je neopredeljen, v bistvu vseeno, glede te vsebine… da je do nje ravnodušen… da če si do nečesa ravnodušen, potem ti ta nekaj nič posebnega ne pomeni, ti je zgolj neka običajnost… pa, da če tudi čas izven najinih pogovorov izpade kot neka običajnost, je potem, v končni fazi, povsem vseeno, to, ali se, ali pa se ne pogovarjava… in sem ji, na koncu pojasnjevanja, povedal, da ne razumem tega, da na zaključku vsakega pogovora zapiše svoj »upam, da se bereva zjutraj/popoldne/zvečer«, ker – le čemu, za vraga, bi upal, da se bo dogodilo nekaj povsem običajnega, nekaj, kar z ničemer ne sega iz tvojega siceršnjega dne, nekaj celo, do česar si ravnodušen, neopredeljen, nevtralen…

Kakorkoli že, uspelo mi je, po nekem času, dospeti do konkretnejšega pojasnila, ki je glasilo, da se med najinimi pogovori »ne počuti ne slabo, ne odlično«…

 

Vidiš ta »ne slabo, ne odlično«? Vidiš. V redu. Zdaj pa povej – kaj pa je zares nasprotje od slabega? Je to, mogoče, odlično, ali je »zgolj« dobro? Pojasnim…

Vsakdo ve, in tudi ona, da je nasprotno od slabega dobro, in da je nasprotno od zanič odlično, ampak – čeprav VE, da je nasprotje od slabega dobro, tega NI zapisala, pač pa je uporabila besedo »odlično«. Pomota? Misliš, da res?! Viš, jaz pa NE mislim tako, pač pa mislim, da SE DOBRO počuti, takrat, ko se pogovarjava, ko skozi pogovor čuti povezanost z menoj, ko sva, pa čeprav samo v obliki pogovora, drug z drugim, drug za drugega, drug drugemu – blizu! Pa veš, zakaj tako mislim? »Samo« iz dveh vzrokov. Prvič: ko bi jo pogovor z menoj motil, ko v njem ničesar ne bi našla, povej – čemu bi se pogovarjala štiri ure, čemu bi se vsak dan pogovarjala, vsaj dvakrat, običajno trikrat, z menoj? Da bi ji bilo »nevtralno«? Misliš, da ne bi imela česa drugega početi, tačas, obenem pa…

Drugič: če ti je nekaj nič-posebnega, potem tudi NE razumem, zakaj bi si želel, da se mi ta nič-posebnega dogaja, še več, zakaj bi UPAL na to, da se mi bo dogajal?!

 

Ja, in potem razmišljam nekako takole…

Če že sedaj, v svojem neumirjenem stanju, ko so čustvovanja do mene še kako prizadeta, okrnjena, še več, celo POTLAČENA, NE smejo živeti, čuti zaželenost pogovora z menoj, potemtakem čuti zaželenost moje, najine bližine (ja, tudi ko se po telefonu z nekom pogovarjaš, se mu posvetiš, si, takrat, samo z njim, skupaj, in blizu, samo njemu namenjaš tisti del svojega življenja!), potem ni vrag, da te zaželenosti ne bo čutila vedno bolj, in vse več, sorazmerno z umirjanjem obstoječega stanja, in potem – kaj praviš, če ji je bil prej njen dom tam, kjer sem jaz, pa če sem ji bil prej jaz na prvem mestu… obstaja možnost za to, da si želi bližino iz pogovora nadomestiti z dejansko, tudi v fizični podobi? Pa da teh sto kilometrov, ki naju fizično ločujejo, nekega dne odpade? Še kako obstaja, vse dokler obstaja njen »upam da se bereva«!!!

 

In, verjemi – znam postopoma, na umirjen način, neagresivno (čeprav se vedno, za vsak primer, opravičim, če z zapisanim kakorkoli z/motim) določene spomine izpostavljati, pa o nekih izkazovanjih govoriti, neke doživete podobe opisovati, ja, znam, počasi, in vztrajno, trkati na vrata, za katerimi so čustvovanja, njena, tačas zaprta. In…

 

Nekaj dni nazaj sem zapisal o nekem svojem padcu, ob delu. Kar tam, na klepetu, četudi je še ni bilo. Potem pa – itak nisem imel česa početi – sem sedel, in čakal. Ja, klepet zna pokazati tudi to, kdaj kdo nanj pride, in je nekaj sekund potrebovala, da je prebrala, potem pa sta se, morda v petih sekundah, zvrstila tako sms, kot tudi klic. Njen. Pardon, pravilneje bo, če zapišem njun (ti pa to razumi, kakor zmoreš, seveda), čeprav je ista materialna podoba oboje izkazala. Sms je bil strog, leden, ukazovalen, dobesedno nadiral me je, same velike tiskane črke, klicaj, a je vsebina tega sms-a izkazovala zaskrbljenost zame, klic je bil toploglasen, prijazen, in ga je tudi zaskrbljenost porodila. In je, kaže, obe, neki »nevtralni«, dovolj zaskrbelo zame, da sta se, nemudoma, spontano, brez slehernega razmisleka odzvali. Počneš to do nekoga, za katerega ti nič ni?!