Takšen, pač, sem

Sem defekten, to priznam,

nesebično rad imam,

ne preverjam, ne nadziram,

tepem ne in ne nadiram…

Sem defekten, kaj naj zdaj,

srečen za prav vsak smehljaj,

za pogled, ki iz globine,

v dušo leže, poln topline…

Sem defekten, dajem vse,

kar v moji moči je,

ker, zares, nisem bogat,

zmorem sebe zgolj dajat…

 

Ja, v povrat, za ščep moči,

me objem razveseli,

in, da le to ni navada,

nek iskren – imam te rada.