Bo že enkrat…

Jem, kakor jem, ni apetita,

hrustam, na silo, kakšen grižljaj,

mehka kolena, moč pa izpita,

dela pa več kot preveč že sedaj!

 

Saj bi si skuhal, a nimam volje,

ni je, res, ni je, niti za ped,

in se tolažim, že pride bolje,

enkrat, gotovo, se spraviš v red!

 

Ni stvar želodca, višje me reže,

tam, v prsnem košu, kjer bije srce,

in ni je hrane, za to, da odleže,

nič ne pomaga, ko z mano ni nje!

 

Ista sva duša, ista pojava,

misli sva brala si med seboj,

zdaj sva na pol, in oba sva neprava,

kruta daljava med njo in menoj!

 

Jem, kakor jem, pač, ne gre mi na silo,

dela nihče mi ukradel ne bo,

in se tolažim »bo enkrat minilo«,

a ne verjamem, da res bo tako…