Do konca nosil bom…

(Lilonki)

 

Bil sem sesut, povsem, na tleh,

tam, kjer svetlobe ni nobene,

kjer v koščke te peklensko žene,

in sem grozljiv izkazal greh…

 

Nemočen sem v nebo kričal,

ne vedel kam, sred' ruševine,

v prsih le ples bolečine,

in sem grešil, in sem – izdal!

 

Sem bil ji up, sem bil ji vse,

v meni je oslon iskala,

za hipec vedeti ni znala,

da ni moči, kjer vse umre…

 

Verjel tega ne bi nikdar,

a storil sem, in sem izdal,

iz sebe v tuje roke dal,

kot da mi ni ničesar mar…

 

Boli, in trga, in pekli,

zgoditi se sploh ne bi smelo,

je prav, da me bo vselej mlelo,

dokler živijo mi oči…