V stari hiši

V stari hiši jaz, star ded,

kup je zadaj, prav nič spred',

je za hrbtom gora zmot,

za naprej pa slepa pot…

 

Kar sem zmogel, to sem dal,

v dlani zrak mi je ostal,

kar sem sanjal, izpuhtelo,

up do konca mi poželo…

 

Sem imel, o, sem imel,

vse do sonca sem letel,

a so krila mi pošla,

treščil sem na dno, z neba.

 

V stari hiši čas ječi,

ko bi tekel, a polzi,

vsepovsod je nek spomin,

pravi vrelec bolečin…

 

Upanje? Nerodna reč.

Kruto je, če si želeč,

gloda, gloda v srce,

v njem pa zgolj sledi so nje.