Upanje, gonilo in polom

Življenje je sestavljeno iz marsičesa, predvsem pa potrebuje moč, da sploh zmore potekati. To moč črpa na različne načine, med njimi je tudi črpanje moči iz doseženega, kakor tudi črpanje moči iz nadejanega, iz tako imenovanega – upanja…

Sleherno upanje naj bi imelo nek rok trajanja, v nasprotnem se izjalovi, postane samoumevnost in kot takšno nič posebnega. Daljše kot je upanje, katerokoli, bolj izkazuje nezmožnost upoštevanja dejstev, realnosti, resnice. Pri čemer je priporočljivo razlikovati med upanjem in sanjarjenjem. Slednje je dovoljeno tekom celega živetja, ne samo dovoljeno, celo priporočljivo, saj prav nič ne škoduje, takrat, kadar domišljiji pustiš prosto pot, pa vsaj na tej poti trenutke ugodja, potrebnega za živetveno moč, porajaš. In niso potrebni, kadar imaš domišljijo, in zmoreš sanjariti, neki nadomestki, ki pripomorejo do ugodja dospevati, v podobi »igračk« za odrasle, ali česarkoli drugega, kar zmore »dobro voljo« pričarati, jo vsaj predramiti.

 

Kadar upanje temelji na realnem, kadar upam, da dospem do nečesa, do česar sem zmožen dospeti, upoštevaje dejanske svoje zmožnosti, že takrat se lahko načrtovano izjalovi, upoštevaje nepredvidene spremembe določenih okoliščin, znotraj katerih naj bi dospel do predmeta svojega upanja. A v takšnem primeru tudi te okoliščine relativno sproti zaznavaš, pa upanju jemlješ moč, ga blažiš, miriš, dokler ga dokončno ne odpraviš, zavedajoč se novonastalih dejstev.

 

Upanje zmore biti gonilo. In je. Realno zastavljeno je vzpodbuda, je smerokaz, ki usmerja ravnanja.

In upanje, podrto, izgubljeno, zmore biti polom. Polom, ki te sesuje malodane v prah, da niti tega ne veš, kje bi iskal trohico, tisto še najmanjšo iskro, ki bi posvetila v temo. In vrednejše kot je tisto, do česar si dospel, celo nikdar upajoč, da boš, in se sesuje, težje je najti vžigalico, ki bo »prasnila« smer neke nove poti. Skromno, s težkimi koraki zastavljene, a vsaj poti, nekega premikanja.

 

Pravijo, da upanje umre zadnje. Ko bi bil na mestu teh, ki tako pravijo, bi se povprašal o vrednosti tistega, v kar upajo.