Življenje
je steza, nenehno preskuša,
ko meče
pod noge, da vidi korak,
spočetka
le iskra, na koncu pa ruša,
vse
vmes pa ostane, v dlani, kot zrak…
Te malo
povleče, nasmehe ti riše,
potem pa
udari, zabije na tla,
ko
splezaš na vejo, in si malo više,
se
veja, pod tabo, prav rada vda…
Za upi
te nosi, že vidiš jih stati,
a kaj,
kot za šalo, razblini njih moč,
se
komajda sonce je jelo smejati,
že vrže
te v temo, prav kruto, v noč!
Življenje
je šola, te skuša učiti,
ne vpraša
kaj zmoreš, želiš, kaj imaš,
na
koncu, ko čas je, da moraš oditi,
spoznaš,
da kljub uku, ničesar ne znaš!
Ni komentarjev:
Objavite komentar