Na poti v nič

Tako je narejen ta svet,

da kar rodi se, gre umret,

minevanje le večno traja,

nenehno se poraja…

 

Prav vse, vesolje tudi mre,

da znova se nato začne,

da dolgčas ni, ko se živi,

docela vse puhti…

 

Tako je narejen ta svet,

že ko podajaš se začet,

kazalec nikdar ne okleva,

medtem, ko ti odšteva…

 

Ni hudega, na poti v nič,

četudi kdaj zapoje bič,

pač, stisneš pest, naprej da greš,

da nekam vsaj dospeš…

 

Takrat edino je problem,

ko nič ne kaže se očem,

ko vsega spije te hudič,

in greš kot nič – v nič.