Še vedno

Še v tretje naj bi znova…

čeprav – se ne predajam,

pri upanjih vztrajam,

da nisva dva bregova…

 

Nekoč kot duša ena,

na tleh, in nad oblaki…

Peljali so koraki,

da zdaj sva razdvojena…

 

Ni moglo lažno biti,

preveč se je čutilo,

da v praznem bi minilo…

šlo za »ne vem« se skriti.

 

Da isto sva, še, eno,

tako mi, z dalje, pravi,

s poljubom me pozdravi…

Na pol je nebogljeno.

 

So dnevi grozoviti,

poti so, zdaj, med nama,

jaz sam, in ona sama…

Radosti dve izpiti.

 

Ne morem, tudi nočem,

da nehal bi klicati,

iz sebe Sonce dati…

Morda zaman ne jočem.