Dokler
bom zmožen o sebi odločati, dotlej bom to tudi počel. Upam, da do samega konca.
Glede
na to, da doslej svoje »vrednostne lestvice« nisem spreminjal, sem prepričan,
da je tudi v bodoče ne bom. Pa mi bo vse tisto, kar sem doslej za slabo imel,
tudi v bodoče takšno ostalo.
Spomin,
k sreči, deluje. Ne obremenjujem ga z banalnostmi, z nekimi datumi, in
podobnimi, sila »pomembnimi« zadevami, za vsebine pa se mi kot uporaben kaže.
Marsičesa
ne znam v podobi tistega »uradno veljavnega«, a zmorem z lastnimi besedami in
ravnanji.
Nimam
se bati bodočnosti – ničesar posebnega mi ne ponuja, pomeni, da mi ničesar
posebnega tudi vzela ne bo.
Za »obče
dobro« se že nekaj časa ne potegujem več, odkar sem ugotovil, da si obče
dobrega sploh ne zasluži.
Vem, da
ničesar ne vem. Da, »zlorabljam« Sokrata, čeprav zares delim njegovo misel. In
prav zaradi tega bebcem ne dam, da mi razlagajo.
Svinjak
mi že na daleč smrdi, potemtakem bom pazil, tudi v naprej, kje in kako hodim,
kam sedam in legam, ter s kom.
Popolnoma
vseeno mi je, ali bom živel še eno leto, pet, ali deset, sto, ali več, jih,
jamčim, ne želim čakati.
Težave
me niso pokopale, določenih nisem jaz, a jim bom figo pokazal, ko se jih
znebim, takrat, ko se moj čas znebi mene.
Z
usmiljenjem, z milostjo sem se dovolj skregal, pa bi jo le izjemoma ob sebi
trpel. Nekateri si zaslužijo.
Kazanja
hrbtov sem se navadil, vsak naslednji je zgolj eden med ostalimi, nič kaj več. Povratnikov
ne maram, doslej se še niso z dobrim izkazali.
Ves čas
sem zmogel ne slediti, ves čas sem hotel brez sledilcev. Ni dobro, če se ti za
hrbtom nabirajo, za hip se ustaviš… te utegnejo še pomendrati!
Kdor je
moj, utegne moj ostati, komur sem njegov, me bo takšnega tudi pomnil. K sreči
neke gneče ni.
V
izogib vrtoglavice, se ne vrtim, pa komur hrbet pokažem, ta se ga bo nagledal.
Kadar
rečem »ne«, ne mislim »da«, in tudi obratno velja. In nasploh iz ledu ne
pričakujem gretja, dočim ognja ne nameravam v led ubijati.
Komur
prijam, naj mu, če drugače ne zmore, komur ne, ta naj si prijanja išče kjerkoli
želi. Meni prijajo redkosti, pa s seznami nekih težav nimam.
Vajen
sem hoditi sam. Pot je preozka, in prestrma, predvsem pa preveč čista, da bi jo
v družbi opravljal.
Kamenja
sem za življenja dovolj prejel, in posmrtnega ne rabim. Vajen sem skromno, bo
urna dovolj. Iz nje pa na izlet, denimo s prvim močnejšim vetrom. Nikoli se
nisem po vetru ravnal, čemu se mu po smrti ne bi prepustil?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar