Nekaj prebliskov…

Bilo jih je, ki so skušali pritiskati name, in so pritiskali… a jim je sape pošlo.

 

Bilo jih je, ki so me v namerah skušali spodrezati. In je, vsem po vrsti, nekaj tudi uspelo – določeni so bili odrezani, določeni pa so me pripeljali do tega, da sem roki dvignil, v tistem imejte-kar-si-zaslužite!

 

Marsikaj sem zastavljal, in se najprej čiščenja lotil, tako da se je znalo tudi tako zgoditi, da – ko sem očistil, ni bilo česa nadaljevati. Se je vse poprejšnje kot velika laž izkazalo…

 

Marsikaj sem poskušal, tudi tisto, česar nisem hotel, a so me prepričali, češ da bom v skupno dobro prispeval… marsikaj vzdržal, krepko dlje, kot sem se namenil vzdržati… ob vsem pa, na koncu, ugotovil, da bo po meni enako, kot je bilo pred menoj, da, potemtakem – v prazno čas trošim!

 

Nikoli nisem opravljal nekega golo uradniškega, obrtnega dela, nekih aktivnosti, o katerih te naučijo, tisti kaj, kako, do kdaj… nikoli! Tudi takrat, ko sem bil na primerljivih delovnih mestih, sem delal zato, da je bilo narejeno, korektno narejeno, in ne zato, da hodim-v-službo…

 

Skorajda četrt stoletja sem opravljal naloge, prek katerih mi ni bilo dano skrbeti le za lastno plačo, oziroma (pre)živetje, pač pa tudi za plačo, preživetje nekega večjega števila ostalih nekih. In največje število takšnih, za katere sem bil neposredno odgovoren, je preseglo dve stotici…

 

Imel sem »čast« delovati v gospodarstvu v času izgube skupnega, jugoslovanskega tržišča, v času, ko so vsa podjetja iskala »notranje rezerve«, in je bilo storitvenim dejavnostim kruto merjeno, in odmerjeno. Pa je bilo veliko zvez-in-poznanstev, goljufij, da, tudi kraj, vendar – vsako noč sem mirno spal, vedoč, da ničesar takšnega ne počnem, vedoč, da so slehernemu mojemu podrejenemu moja službena vrata vedno odprta, in vedoč, da enega samega ni, med njimi, ki bi, zaradi česarkoli, neko mojo protekcijo užival. Ne, ščitil sem delo, ščitil sem odgovorno opravljanje prevzetih obveznosti, posamezniki pa – kakor so prosili, tako so si tudi izprosili… a nikoli, nikogar, kot presežek ugotavljal, da bi na njegov račun bilo drugim boljše, in nikogar s kaznijo soočil, ne da bi poprej nekajkrat priložnost dajal, za popravo!

 

Imam prijatelja, pol stoletja naju povezuje – pozna me, pozna moje življenje, vsaj kolikor toliko, imava zadeve, v katerih se strinjava, in one, v katerih se ne, vendar niti-mesec-dni-ne-bi-zdržal-živeti-tako-kot-živiš-ti, mi priznava. Od tega njegovega priznanja sicer ničesar nimam, niti krušne drobtine si, z njim, ne morem kupiti, a vseeno prija, kot prija tudi vedeti o tem, da obstaja neka polovica stoletja, skozi katero se je, kljub določenim nesporazumom, prijateljstvo ohranilo. Ne običajno »prijateljstvo«, prijateljstvo!

 

Marsikomu sem neljub, če ne kar večini, prav, naj bom! Nikoli mi ni bilo merodajno večinsko mnenje, njen način pojmovanj in živetja, nikoli! Imam pa, neke redke, za katere vem, da je njih spoštovanje zares spoštovanje, ne nek obči lari-fari… in ti redki mi krepko več pomenijo, od vseh preostalih! Ne nazadnje – v svojih življenjih so tudi krepko več izkazali, naredili, kot ti vsi ostali.

 

Na smeh me je povleklo, pravkar, kajti – med vsemi, ki zares upoštevajo mene, kakršen sem, ki jih tak ne motim, nasprotno, mi kažejo, da me imajo radi, med vsemi takšnimi, ki so zares, nenehno malodane ob meni, in z menoj, v fizičnem smislu, kakopak, sta – moja cucka in mače! Pa mnogi zaradi tega ne razumejo mene, kako to, da sebi ne dovolim nekega brezskrbnega dneva, nekega celodnevnega izleta, na primer, do katerega bi dospel tako, da bi te »svoje« kosmatince zaprl, jih praktično na zapor obsodil! Jim njihove potrebe prirezal, jim njihovo veselje preprečil…

Jaz sem si omislil njih, ne obratno, potemtakem sem jih tudi dolžan upoštevati, kot živa bitja, ki čustvujejo, imajo duše… na žalost celo krepko boljše, toplejše, čistejše od duš premnogih dvonogih!