V minevanju...

Če si, da si, zgolj to, nič več,

le nekaj, kar obstaja,

kar času se predaja…

Če si, da si, zgolj to, nič več,

ker dano ti je biti,

pojesti in popiti…

Kako je lep korak v neznano,

v smer, ki se poda v iskanja,

ko up za upom sanje sanja…

kar zmoreš, zmoreš, nič ni dano!

Popelje te stopnišče tkati,

po poti težki, osameli,

pasti prepolni, in vrzeli…

ker hočeš v lepše tlakovati!

Če si, da si, zgolj to, nič več,

odlitek iz kalupa,

neznaten delček kupa…

Če si, da si, zgolj to, nič več,

ker dano ti je biti,

da nič te ne nasiti…

Nikdar do konca, vselej znova,

v nebesih, a na tleh grenila,

nemir poganja čudna sila…

nenehno vpet med dva svetova!

In dan za dnem ti sanj vse manj je,

čemu vse želje in snovanja,

ko pa dvonogih svet poganja

sebično v nedogled hlastanje?!

Če si, da si, zgolj to, nič več…

So upi v takšnem svetu zmota,

strašanska zmota idiota!

Ker… so, da so, zgolj to, nič več.