V pajčevinah časa...

So zvezde cvetele v tihoto noči,

čudesa so v sanje ovile,

je vetrič nalahno razpeljal poti,

da v mehke so trate se skrile…

Še Mesec srebril je v povest pajčevin,

sijoče v spokoj so dehtele,

mladost, polna upov, oddaljen spomin,

in nade, do konca uvele…

Čas pa gre, in gre,

osuši solzé,

le leti, da odleti,

za seboj pusti smeti;

čas pa gre, in gre,

osami stezé,

umiri nemir v prah,

ko obraz prerase mah…

Gradil sem korake, iščoč nek nov dan,

za soncem srce mi je gnalo,

gradil sem, gradil, a bilo je zaman,

ostal je drobir, bore malo…

Odtekajo leta, vse teče v kraj,

spokoj se na koncu prileže,

ne hotel bi znova, ne hotel nazaj

v cesarstvo te ljudske maneže…

Čas pa gre, in gre,

osuši solzé,

le leti, da odleti,

za seboj pusti smeti;

čas pa gre, in gre,

osami stezé,

umiri nemir v prah,

ko obraz prerase mah…