Kultura sobivanja...

Oh, ta vražji “praznik kulture”, ki s svojimi zvonovi velike besede na plano zbuja, prevelike, da bi zdržale, v tem tako drugačnem svetu...

Sobivanje, dejstvo, na katero je človeško bitje obsojeno, brez katerega mu ni dano živeti, vsaj v običajnih razmerah ne. Sobivanje, deliti prostor in čas, ter vse izhajajoče, z drugimi, z ne-sabo. Sobivanje, proces, uravnavan z ustreznimi opredelitvami, normativi, tudi tistimi, ki v želji po preprečevanju nečlovečnega posegajo z omejitvami, z zapovedmi...

Najlepše je, kadar obstaja osebna zrelost, ker premore toliko zavedanja, da ve o samoomejevanju, o samozapovedovanju, o tem, da se je potrebno znati brzdati, zgolj zaradi tega, da v druge ne posegaš in jim njihovega bivanja ne ogrožaš. Tej osebni zrelosti so bila, že dolgo nazaj, namenjena tudi določena pravila, razglašena v podobi etičnih norm, pravila, ki so povsem drugače zapisana kot so izkazovanja občestva, povprečnega posameznika, ki hiti, v teh dneh, biti kulturen, obenem pa...

Etika - čudna zadevščina! Vsebine zavedanja potrebe po upoštevanju ne-sebe, kajti le v primeru upoštevanja vseh ne-sebe, le v takem primeru lahko s temi ne-jaz soživiš. Kadar tudi oni sami, ti ne-jaz, premorejo toliko takšnega zavedanja, da podobno, etično ravnajo...

Etika - čudna zadevščina: kadar upoštevam neke ne-jaze, takrat upoštevam tudi njihove potrebe, takrat upoštevam njihove želje, prepričanja, vse različnosti, zaradi katerih sploh so ne-jaz... in kadar upoštevam, takrat je krepko premalo to, da le poslušam, in tozadevno slišim te ne-jazovske želje in potrebe, daleč od tega, njihovo slišanost moram znati tudi v praksi, v življenju udejaniti, izkazati, s tem, da jim priznavam pravico do obstoja, s tem, da jim pomagam živeti in obstati, s tem, ne nazadnje, da sem jim pripravljen odstopiti del(ček) “svojega” prostora in časa, da tudi sebi in zase najdejo to, kar potrebujejo. Pomeni, da kadar nekomu drugemu odstopam, takrat od sebe jemljem in drugim dajem, po vseh vprašanjih, in zlasti takrat, kadar sam nekaj drugega in drugače želim, a pristanem na kompromis, pristanem na to, da ne bo niti povsem po moje, niti povsem po ne-moje... vendar, obvezno in brez izjeme - odstopam od sebe, se svojim lastnim pričakovanjem in zahtevam odpovedujem!

Čudna je ta etika, v praktičnem svetu, v katerem so nagoni temelj opredeljevanja ravnanj! Čudna je, nevidna, kadar naj bi sebe imel najprej rad, in kadar meniš, da moraš sebi najprej (u)streči! Ker - kadar tako meniš, takrat se boš v korist ne-jazov odpovedoval, morda, šele takrat, ko boš zase čez glavo in še več dovolj imel! Takrat boš tozadevno etičen, misleč, da zadošča to, za etičnost, da od lastnega velikoimetja drobtinice ne-jazom podeliš...

Čudna je, zares, ta etika, nevidna. Nevidna, a domnevno vsaj slišna, toliko je besedi o njej, tako z vseh strani na plano sili, pa je najmanj čudno, da je svet tak, kakršen je, ob silnih besedičenjih o etičnem. Bo nekaj narobe, kaže, s temi besedičenji, verjetno ne izhajajo iz neke konkretne etične osnove, so bolj lari-fari čvekedranje...

Imeti rad samega sebe, to zna sleherna žival, ki prek nagonov najprej za sebe, za lastno sitost in varnost in ugodje poskrbi. Vendar - etika ni zrasla v “naravi”, ni dobrina, ki bi pognala med rastjem in živalstvom, je izmislek razuma, ki je ugotovil, da človek zmore s človekom le takrat, kadar drug drugemu pustita dihati, živeti... čeprav drugače in na različne načine.

Ja, “kultura” znova odmeva. Ne nazadnje ji je zaukazano odmevati, saj je “njen” praznik. Vendar - ko bi le bil, zares, celo tak, ki ne bi klobase in vinca vključeval, pač pa zgolj razmislek o tem, koliko sploh živi, ta kulturnost, v svetu, v katerem naj bi vse bilo “po moje”, “po naše”, in v katerem le sitemu človeku ustreza, kadar ob njem živijo neka druga bitja, ki mu, normalno, sitosti v ničemer ne ogrožajo! In - ko bi bili vsi, brez izjeme, tako “etični”, kot je “etično” občestvo, takrat... takrat bi vsi imeli radi sebe, takrat bi vsi zase in za lastno dobrobit živeli in hlepeli in delovali, takrat niti dobrih del ne bi bilo, niti dobrotnikov, le nagoni, ki bi sebi in zase hlastali!

Ja, ja, France, si dolgo upal, pa se od upanja poslovil. Verjetno si “užival”, v svojem času, med vsemi tako različnimi, drugačnimi od tebe, med vsemi “dobrimi”, ki imajo druge “radi” le takrat, kadar imajo ti drugi dovolj radi njih, in jim dovolj dobrega dajejo, da so zadovoljni!

Hebeš tak “praznik kulture” v docela nekulturnem svetu! Bom pa nazdravil “mojemu” Taru - sem mu namenoma 8. februar za “rojstni dan” izbral, on zmore upoštevati tudi ne-sebe.