V
človeka bi upati zlahka se dalo,
saj človek
na bolje lahko spremeni,
a kaj,
ko človeka je krepko premalo
v
grozotni poplavi neštetih ljudi…
Si bog
je dovolil stvaritveno šalo,
dvonožnost
na čuden način je zgradil,
zvečine
po starem je znotraj ostalo,
navzven
je dodelal, kožuhe obril…
Nagoni
peklijo, in lakota žene,
ne da
se ustreči, kjer vsak le želi,
so,
bojda, pravice povprek prirojene,
se za
odgovornost nihče ne bori…
Pritisneš
na gumb, pa po čredah zvrščeni
poženejo
sline brezmejne v tek,
pomembno
je mi-naše-jaz-moje-meni,
narava
se vleče iz veka v vek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar