Poštenjakar: "Sosed, ti si baraba!"
Sosed: "Zakaj pa ti tako..."
Poštenjakar: "Ker pustiš, da se tvoje krave na mojem pašniku pasejo!"
Sosed: "Veš kaj, ti..."
Poštenjakar: "Kaj jaz?! Boš rekel, da ne govorim resnice?!"
Sosed: "Ne, tega ne bom rekel, le to povem, da je resnica, ki jo govoriš, le delna..."
Poštenjakar: "Kako - delna?! Boš rekel, da lažem, si izmišljam, prilagajam in potvarjam resnico?! Boš rekel, da sem lažnivec?!"
Sosed: "Delna, ja, pa še kako delna. Ker vidiš samo tisto, kar želiš videti, namerno pa spregledaš tisto, česar gledal ne bi rad, še manj videl!"
Poštenjakar: "Kaj pa zdaj nalagaš? Te ni sram, ti, še z insinuacijami se ukvarjaš, podlež nemarni, rdečkar sprevrženi!"
Sosed: "Daj, lepo te prosim, obrni se za hipec..."
Poštenjakar: "Ne, ne bom se obračal, čemu le bi se?!"
Sosed: "Daj, prosim, samo malo se obrni, naredi mi to uslugo!"
Poštenjakar: "Ne, ne bom se! In pika!"
Sosed: "Prav, kakor želiš. A to ti pa vseeno povem, da ne govoriš povsem po resnici."
Poštenjakar: "Spet praviš, da sem lažnivec?!"
Sosed: "Ah, ne, samo to pravim, da bi videl, ko bi se obrnil, moj pašnik, ki je, trenutno, za tvojim hrbtom, in tvoje krave na njem..."
Poštenjakar: "Ni res, podtikaš! Tebi in tvojim podtikanjem se je treba odločno zoperstaviti!"
Sosed: "Potem se pa obrni, prosim. Le hipec bo trajalo in dojel boš, da ima resnica dve lici..."
Poštenjakar: "Ne bom se, obrnil, če ti rečem..."
Sosed: "Joj, si trmast!"
Poštenjakar: "Ma, moram biti, trmast. Veš, sosed, moje videnje resnice ne zmore vseobsežnega pogleda..."
P.S.
Kdo bi ga vedel, morda pa ni le od zmožnosti zaznavanja podoba "resnice" odvisna, morda je, zgolj morda, v današnjih časih, v katerih se celo nemorala na moralo sklicuje, pristop namerno tako usmerjan in voden, ker mu v pritlehnosti prizadevanj zastavljena pot edino možnost predstavlja?!
Sosed: "Zakaj pa ti tako..."
Poštenjakar: "Ker pustiš, da se tvoje krave na mojem pašniku pasejo!"
Sosed: "Veš kaj, ti..."
Poštenjakar: "Kaj jaz?! Boš rekel, da ne govorim resnice?!"
Sosed: "Ne, tega ne bom rekel, le to povem, da je resnica, ki jo govoriš, le delna..."
Poštenjakar: "Kako - delna?! Boš rekel, da lažem, si izmišljam, prilagajam in potvarjam resnico?! Boš rekel, da sem lažnivec?!"
Sosed: "Delna, ja, pa še kako delna. Ker vidiš samo tisto, kar želiš videti, namerno pa spregledaš tisto, česar gledal ne bi rad, še manj videl!"
Poštenjakar: "Kaj pa zdaj nalagaš? Te ni sram, ti, še z insinuacijami se ukvarjaš, podlež nemarni, rdečkar sprevrženi!"
Sosed: "Daj, lepo te prosim, obrni se za hipec..."
Poštenjakar: "Ne, ne bom se obračal, čemu le bi se?!"
Sosed: "Daj, prosim, samo malo se obrni, naredi mi to uslugo!"
Poštenjakar: "Ne, ne bom se! In pika!"
Sosed: "Prav, kakor želiš. A to ti pa vseeno povem, da ne govoriš povsem po resnici."
Poštenjakar: "Spet praviš, da sem lažnivec?!"
Sosed: "Ah, ne, samo to pravim, da bi videl, ko bi se obrnil, moj pašnik, ki je, trenutno, za tvojim hrbtom, in tvoje krave na njem..."
Poštenjakar: "Ni res, podtikaš! Tebi in tvojim podtikanjem se je treba odločno zoperstaviti!"
Sosed: "Potem se pa obrni, prosim. Le hipec bo trajalo in dojel boš, da ima resnica dve lici..."
Poštenjakar: "Ne bom se, obrnil, če ti rečem..."
Sosed: "Joj, si trmast!"
Poštenjakar: "Ma, moram biti, trmast. Veš, sosed, moje videnje resnice ne zmore vseobsežnega pogleda..."
P.S.
Kdo bi ga vedel, morda pa ni le od zmožnosti zaznavanja podoba "resnice" odvisna, morda je, zgolj morda, v današnjih časih, v katerih se celo nemorala na moralo sklicuje, pristop namerno tako usmerjan in voden, ker mu v pritlehnosti prizadevanj zastavljena pot edino možnost predstavlja?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar