Ko bi lahko, en samcat vek,
ta svet podoben
bil normali,
pa da bi ob
šumenju rek
le kamenčki na dnu
rožljali...
Ko bi lahko, sto
let samo,
bilo prijazno, in
veselo,
pa da zgolj soncu
v slovo
pred noč nebo bi
pordelo...
A ne, predolga bi
bila,
za vso ničevo
dušno bedo,
vselej bi več,
kakor ima,
in zlahka, zlahka
gre v stampedo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar