(Osebn-ostn-a) suverenost

Kakor vse na tem svetu, tako je tudi suverenost, bržčas, relativen pojem (in je priporočljivo, kadar je v povezavi z njo te relativnosti čim manj). Državna, o kateri radi govorimo, češ da smo jo izgubili (kar je nemogoče, v konkretnem primeru, ker je sploh nikoli imeli nismo!), je celo krepko bolj relativna, kot to sme biti osebn(ostn)a, saj sleherna država (naj bi vsaj tako bilo) »govori v imenu pretežnega dela svojih državljanov«, kadar pa je, kjerkoli, »pretežen del« omenjan, takrat, zagotovo, pretežno ne prevladuje tisti temeljni, etični »prav«, medtem ko se osebn(ostn)a suverenost izkazuje na posamični, osebn(ostn)i ravni, izključno v »prvem sklonu ednine«, kot nekaj povsem prepoznavnega (in predvidljivega, v vsaki situaciji), potemtakem – kot nekaj načelnega!

Osebn(ostn)a suverenost ni nič manj dolžna spoštovati interesov nekih »drugih«, neke skupnosti torej, kot naj bi to bilo v primeru državne suverenosti, celo nasprotno, osebn(ostn)a suverenost, temelječa na ločevanju med »prav« in »neprav«, je dolžna zavzemati enaka merila do vseh, ne glede na to kateri (samo-razmejitveni) skupnosti nekdo pripada, na katerem koncu »sveta« živi, in je, za razliko od države (in njene suverenosti), dolžna »zastopati« dobrobit celotnega človeštva (ne zgolj dobrobiti državljanov neke posamične države).

Osebn(ostn)e suverenosti ne more biti, če oseba ni – enoobrazna! Pri državah je krepko drugače: vsaka ima svojo »dnevno politiko« (v okviru katere obstajata dva načina »poslovanja«, prvi, ki je viden in »uraden«, in drug, obsežnejši, učinkovitejši, ki se izvaja »pod mizo« in je povsem »neuraden«, celo zanikanja potreben, če beseda, slučajno, nanj nanese), in ima radikalne spremembe (v svojem odnosu napram »navzven«) vsakokrat, ko se radikalna sprememba zgodi na položaju moči, oblasti, pa ena politična opcija nadomesti vladavino neke druge, predhodne…tako da bi se zlahka dalo reči, da zmore biti država »suverena« predvsem po principu »kaj je meni/zame bolje« (resnici na ljubo, ta princip je edini znan krepki večini ljudi, tudi sami izključno tako ravnajo!), torej po načelih neke »državne ( = trgovske) morale«, medtem ko osebn(ostn)a suverenost ne more, ne sme mimo lastne enoobraznosti, mimo lastne prepoznavnosti, mimo lastne zavezanosti – ravnati prav!

Kje se začne suverenost? Verjetno da s prvim posameznikovim »ne«! Ampak ta »ne« ne sme biti tisti »ne«, ki rad trmari, pa zgolj zaradi svoje »trde glave« ne želi po nekem redu, po neki ustaljenosti, pač pa je tiste vrste »ne«, ki nastane na osnovi ugotovitve, in izhajajočega prepričanja, da »po redu« oziroma »na ustaljen način« stvari ne potekajo »dovolj prav« (ali pa potekajo celo povsem ne-prav!), bi pa potekale »prav« na drugačen, meni znan, potem tudi »moj« način.

Seveda, ne samo priporočljivo, bolj neizogibno je, da se že v tej fazi etičnost izkaže kot merilo, edino dopustno merilo ločevanja med »prav« in »ne-prav«, torej da tudi sama osebn(ostn)a suverenost temelji na etičnosti!!!!  (OPOZORILO: tu nimam v mislih NOBENE IZPELJANKE iz etike, niti »krščanske…muslimanske…budistične…hinduistične…etike«, ne »pravniške, uradniške, trgovske, pekarske, čevljarske…etike«, skratka nobene »etike«, ki se v predznaku okrasi z določenim pridevnikom, s katerim razkriva predvsem to, da se je »zavezala« neki opredeljeni, samo-razmejeni skupini, in da deluje predvsem, če ne celo izključno v prid interesov te skupine, in njenih članov…ne pa, tako kot to želi početi ETIKA kot nek skup objektivnih »zapovedi«, bolje: opredelitev, ki nastopa v imenu ČLOVEŠTVA, torej ČLOVEKA KOT BITJA, ki naj bi bilo, bojda, celo enakovredno slednjemu so-človeku, ne glede na to, v katerih skupinah se samo-omejuje, s katerega konca sveta nek svoj jezik govori).

Je osebn(ostn)a suverenost to, da je »vse vedno po moje«? Dalo bi se reči tako, na hitro, poenostavljeno, čeprav – ni povsem tako, kajti ta »po moje« etičnemu bitju pomeni – »po etično«!!! (ja, z nasmeškom, lahko tudi poetično, op.p.)

Kadar pa živiš etično, takrat prej, večkrat, če ne celo nenehno v škodo lastnih vzgibov, želja, interesov deluješ, ampak samo tistih vzgibov, želja, interesov…ki so značilni za slednjega človeka-žival, in se nanašajo na neke nagone (ki nas, žal, »vodijo«, namesto razuma) ter, posledično, na zadovoljevanje nekih materialnih potreb in potreb po samo-razmejevanju (bolj pravično bi bilo uporabljati termin samo-omejevanje, ampak…), ne deluješ pa v škodo lastne usmeritve, tistih temeljev, na osnovi katerih si se samemu sebi zavezal, da želiš postati - vsaj podoben Človeku!!!!

Ja, seveda, kakor povsod, tako tudi tu pride do odstopanj, do drugačnih ravnanj, pa narediš v življenju tu in tam marsikaj (a nikoli vsega in brez zadržka), česar sicer ne bi nikoli naredil, a v konkretnih okoliščinah narediš, po sistemu »manjšega zla« in IZKLJUČNO v dobrobit skupnosti, za katero se na določen način zavzemaš, si zanjo so-odgovoren…pa dobesedno pljuneš na lastna načela, na samega sebe, da ti niti najlepša spovednica, in najbolj ljubezniv spovednik, nikdar ne zmore sprati občutka sramu, ki ga samemu sebi naložiš (pa sploh ni potrebno, da neko »kriminalno dejanje« izkažeš, zadošča, da se podaš, četudi »samo« za nekaj korakov, po poteh nenačelnosti, prilagajanja napačnemu, nepravilnemu, ne-dobremu…tako kot to sicer, če smo dovolj pošteni za ustrezno priznanje, naša človeška običajnost nenehno počne, izkazuje, živi…brez slehernega občutka sramu…) in z njim, s tem sramom, domnevam, tudi »v grob ležeš«. Pomeni, da s takšnim izjemnim ravnanjem izključno proti samemu sebi deluješ…za dobro nekih drugih.

Tako, vsaj približno, in poenostavljeno, naj bi bilo, to, o čemer sem besede zastavil. In jih je dovolj, teh besed, da zmore slehernik, ki jih je bral (pa se mu kaj takega z-ljubi), zastaviti samo-vprašanje:

Sem suverena, etična oseba, vsaj približno suverena, etična oseba?

Lep dan, ob razmisleku!