Ko
blisk z neba se gromko stezal
je v
strah kosmatih še postav,
takrat
v bogove je podrezal,
češ –
pridite že ven iz glav!
Slepota,
stvar hudo nerodna,
če dano
vedeti ni, znat,
lahko
postane še usodna,
ko se
poda ves svet ravnat…
Le – ko
bogovi so krenili
iskat
si dom, tja, čez nebo,
v
nesrečnih glavah so pustili
le nek
drobir, in v njem temo.
In je
problem: vse božje sile
spoznale
lastno so nemoč,
usodo
so iz rok spustile,
obstale
neme, z dalje zroč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar