Bolj sem ugotavljal, manj sem ga poznal...

Se zgodi, tu in tam, da koga slišim govoriti o tem, kako si je prizadeval/a spoznati določeno osebo, a je ugotovil/a, na koncu, da - bolj kot jo spoznava, manj o njej ve...

Tako se rado dogaja tistim, ki so sicer v razumskost zasnovani, a jih je okolje dodobra pod svoj vpliv dobilo, in jim “krila prirezalo”, tista krila, katera razum potrebuje, da zmore leteti. Čemu tako menim? Preprosto...

O tem, da gre za razumsko zasnovanost, o tem pričata dve zadevi. PRVA: bitje skuša ugotavljati, skuša (po)iskati, pomeni, da se zaveda tega, da mu niso vsa spoznanja kar tako, v naprej v glavo dana. DRUGA: razumsko delujoče bitje vselej najprej razloge, odgovornosti, “krivde” išče tam, kjer so najbolj “pri roki”, pomeni - v sebi (“trudil/a sem se ga/jo spoznati, a mi ni uspelo”... bi se dalo “prevesti” tudi takole: kaže, da nisem bil/a zmožen/žna prepoznavanja)...

Da gre za potlačeno razumskost, za takšno, ki je nekaj povsem običajnega v svetu nagonskih, o tem pa govori zaključek, sam po sebi: ni mi uspelo, čeprav sem se trudil/a, da bi mi uspelo.

Zdaj pa takole: ker je nagonski svet za 180 stopinj obrnjen napram razumskemu, potem ni čudno, da so tudi njegove ugotovitve za 180 stopinj obrnjene napram ugotovitvam razuma (zato tudi velja, kot zakonitost, da vsakdo, ki zgolj misli, da ve, dejansko pa ne ve in ne razume, pri “reševanju” situacije zadeve samo še zapleta, slabša). In prav zaradi tega, in na tak način, ta razumska zasnovanost pride do - napačne ugotovitve! Pravilna bi bila namreč takšna:

Ker je značaj izkaz doslednosti, zvestobe samemu sebi, ker je moč o značaju govoriti takrat, kadar se dejanja ujemajo z besedami, ker značaj obstaja izključno takrat, kadar je moje stališče do iste vsebine vselej enako, če se vsebina sama po sebi ne spreminja, potem - pomeni, da niti ne potrebujem ne vem koliko časa za to, da značajskost (ali pa, zvečine, le “značajskost”) ugotovim. Pomeni, če grem korak dalje: če nisem v vsem tem času uspel/a ugotoviti značaja neke osebe, potem pomeni, da ta oseba, preprosto - značaja sploh nima, je NEznačajska!

Ko bi bilo moje ugotavljanje opremljeno tudi z boljšim poznavanjem predmeta ugotavljanja, in ko bi vedelo, na primer, tudi o tem, da ljudje ravnajo nagonsko, potem... potem bi vedelo tudi to, da nagonsko ravnanje, ravnanje po pogojnem refleksu, pomeni sočasno tudi to, da “obraze spreminjam priložnostim primerno” (od tod tudi tisti silni vetrovi, in silna obračanja, po njih)!

Da, ko ta, ki ugotavlja, ne bi bil/a razumsko prikleščen/a (v raznorazne zapovedi okolja, ki jih, v končni fazi, tudi za lastne sprejme, zgolj zaradi tega, da iz okolja ne izstopa, da v okolju zmore pre/živeti), potem bi, po vsem ugotavljanju, ugotovil/a, preprosto, natanko takole: ta, ki sem ga ugotavljal/a je, očitno, brez značaja, spremenljive narave, človek, pri katerem nikoli ne vem, kako bo reagiral, človek, na katerega se ne morem zanesti!