Svet začasja...

V svetu začasja zgolj podobe stare,

še od takrat, ko krošnja, varen dom,

je v plesih sence gledala utvare,

in jo splašil je vsak nebeški grom…

Že res, učenje, nekaj že zaleže,

se naučiš celo na svet čudes,

a kaj, ko misel k novemu ne seže,

in vrač, še vedno, pleše svoj star ples…

V svetu začasja, kar v roke je dano,

to je napredek, drugega, pač, ni,

je v izgraditev težje popeljano,

rušitve znalcev vselej mrgoli…

Prav vsako pleme svojo krošnjo čuva,

gradeč sožitje, jasno, blažen raj,

renči na tuje in nemarno pljuva,

na koncu skuha še cel direndaj…

V svetu začasja gneča je velika,

pa na dva pola vselej se deli,

obstranske zgolj stvari so vsa razlika,

edino skupno je, da – glave ni.