Po poteh grenčic

Zastaviš, zlahka, rosno mlad,

bi svetu sonce risal,

in vsakomur pomagal rad…

kot um bi se ti skisal,

ko zreš okoli, čudiš čase,

zvečine vsak bi zase!

In hodiš pota, brez zahteve,

nič več, še manj vzameš,

kot gre, tako gradiš si dneve…

in stežka sploh dojameš,

da je vsakdanje, kar po modi

korak ki rad le sebi hodi!

Številne prebrodiš grenčice,

hiteč v naivna pota,

s katerih drugim bi pravice…

v podobi idiota,

ki po pravilu sam ostane,

ko sila v pretnje plane!

In se učiš, tako si lažeš,

odsihmal, v bodoče

po novem se, drugače skažeš…

a vrag je nek, ki noče,

in spet požene te v nadležno,

le tu in tam hvaležno!

Odstiraš sličice življenja,

prebijaš se bruhaje

ob pesmih silnega poštenja…

Se up ti vse bolj maje,

in, kar je še najhuje:

na koncu se sesuje!

Spoznaš, da si v zaman hitel,

da v prazno so povprek stremljenja,

da v prazno si, bedak, živel,

precejšen del življenja!

A… ko bi znova se odpravil,

enako bi zastavil,

pa ni mi druge pomoči,

kot da v mir zastrem oči,

ko mi poide zadnji glas,

in me poleže čas.

V objemu mojih krhkih ptic,

in drago plačanih grenčic.