... ali: Dekart ni ugotavljal samega fizičnega obstoja,
pač pa ZMOŽNOST ZAVEDANJA.
Mislim, torej sem = zavedam se samega sebe, zavedam se
dejstev (na temelju katerih misli/mnenja oblikujem), zavedam se “tokov”
lastnega razmišljanja (zaradi česar vem, KAKO sem do mnenja/stališča/ugotovitve
prišel, in znam/zmorem taisto mnenje/stališče/ugotovitev tudi
pojasniti/ubraniti)... še bolj preprosto: RAZMIŠLJAM, ne papagajim.
Ko bi bilo drugače/nasprotno od takšnega dojemanja
Dekartovega pojmovanja, potem bi se dalo “mislim, torej sem” pojmovati povsem
dobesedno, in Dekart niti slučajno ne bi bil Dekart, pač pa bi bil le eden
izmed neštetih “vsevednih”. In...
Ko bi Dekart za (fizičen) “obstoj” nečesa, česarkoli,
potreboval mišljenje kot tako, kot proces, potem... potem bi bilo z njim nekaj
hudo narobe, kajti - videl je kamen, zemljo, drevesa... vedel je, da
tvar/rastlina/stvar ne razmišlja... potemtakem bi zanikal obstoj nekih tako
vsem-vidnih-zadev, da ga ne bi bilo moč uvrščati med mislece “nekdanjega/vseh
časa/ov”. Ampak...
... vsi mislimo, pomeni, da vsi obstajamo, se ja
zavedamo tega, da mislimo. Ne nazadnje, dokazano je, da tudi živali mislijo...
Zavedati se, napram domnevno zavedati se. Če NE poznam
dejstev, če NE poznam medsebojnega delovanja, na relaciji dejstva-jaz, če se NE
zavedam tega, da z vsakim lastnim ravnanjem posegam v “svet”... potem se NE
(Z)MOREM ZAVEDATI realnosti, potem ne (z)morem trezno razmišljati, potem moje
razmišljanje ni tvorno, moje mnenje NI MOJE, in ker ni moje, in ker samo z
ne-mojimi mnenji razpolagam... jih ne zmorem niti pojasniti/ubraniti, niti ne
zmorem lastne suverenosti izkazovati. Sem, preprosto, le eden med
(s)programiranimi...
Ampak, ne, ne bo držalo, Dekart je ja rekel, da ni
pomembno to, če napak razmišljaš, pač pa je pomembno to, da sploh razmišljaš!
In, ja, je rekel tako, in, ja, je lep dokaz tega, ta njegova trditev, da
pomanjkanje spoznanj (še tako velikega dekarta) privede do - napačnih
ugotovitev! Pojasnim...
To, da je “napačno mišljenje” le posledica drugačnih
informacij/podatkov/znanj (o istih dejstvih) zmore, pogojno, veljati v NJEGOVEM
(Dekartovem) SVETU, ampak - samo začasno! Kajti, ko se srečata dva, ki zmoreta
ravnati z razumom, takrat lastna mnenja drug drugemu pojasnjujeta/branita z
navajanjem argumentov, dejstev, na temelju katerih sta prišla do zaključka/ugotovitve.
In, ker znata navajati dejstva, ker jih zmoreta pojasnjevati, predvsem pa
zaradi tega, ker jih ZMORETA RAZUMETI, neizogibno pride do tega, da so ta,
domnevno nova dejstva, prepoznana tudi tistemu, ki jih prej ni poznal. In, ker
deluje razumsko, ta dejstva tudi upošteva, kar pomeni... takrat, ko se srečata
dva, ki zmoreta z razumom, takrat bodisi tisti, ki je prej “manj vedel” (ali je
“drugače vedel”) svoje mnenje spremeni, ali pa pride do tega, da oba ustvarita
neko novo mnenje/stališče, izpopolnjeno s spoznanji obeh!
V občečloveškem okolju, seveda, to NE velja. Zaradi
tega je tudi tista o “prepričanem, ki ga ni moč prepričati”. Ne pomaga
navajanje dejstev, ne pomaga pojasnjevanje, tisti, ki “ve”, v naprej in zlahka,
tisti, ki “vse ve”, tisti ne zmore...
Čemu ne zmore, se ni naučil razmišljati? Takole je s
tem: ko se lotim izdelave glinene posode, takrat potrebujem material
(glino/podatke/dejstva), potrebujem znanje (brez znanja se lahko v nedogled
trudim), potrebujem orodje (glino je le potrebno “zavrteti”, okraske vrezati,
jo dobro popeči)...
Pri mišljenju/razmišljanju je takole: material/dejstva
obstajajo, nahajajo se (“razmetana” v svojem lepem, večnem redu) povsod okoli
nas. Znanje/mišljenje menda tudi premoremo. Orodje/razumevanje/dojemanje/”znati
misliti”... s tem se pa zaplete.
Pa ja obstaja neka šola, v kateri bi se dalo misliti
naučiti? Bi bilo dobro, ko bi nas o tem skozi redno izobraževanje naučili...
tako je s tem: zadošča že dvakrat, trikrat, da te nekdo postavi v vlogo
“bedaka”, da se naučiš najprej pomisliti, preden usta odpreš. To je vsa resnica
o “šoli mišljenja”... več kot dejansko vem, več kot dejansko znam, manj
možnosti je za to, da bi se z neumnostjo izkazal. In, če si “ne-bedak”, potem
daš to izobraževanje hitro skozi... glede samega orodja je pa malček bolj
zapletena zadeva: ga imam ali pa ga nimam, žal. In se lahko, v obeh primerih,
materi naravi zahvalim... trgovine, v kateri bi ga kupil, namreč ni.
Seveda, Dekarta poznam le toliko, kolikor sem ga na
papirju srečal. Osebno se nisva imela priložnosti spoznati (mislim, razen, če
me spomin daje, in sem v neki svoji predhodni, naknadno zreinkarnirani podobi,
z njim, ob kapučinu, debatiral), a si kljub temu upam trditi, da ne kaže
dobesedno njegovega “mislim, torej sem” brati, še manj razumevati. In sem
prepričan, da bi bil danes (Dekart) nekoliko previdnejši, s tovrstnimi
izjavami, ko bi o “obstoju”, (osebni) suverenosti razglabljal, obenem pa
ugotavljal odsotnost zmožnosti dojemanja, torej taistega “mislim, torej sem”.
Ni komentarjev:
Objavite komentar