Si že opazil, kako se vsa dolina razprostre pred očmi,
ko se na nek vrh povzpneš?! Lepo, zares lepo, zaokrožiš jo, s pogledom, kot
celoto. V dolini...
V dolini je povsem drugače, ti pogled niti mimo prve
hiše (žice, politika, kapitala...) ne seže.
Je le dobro, kadar zmoreš z obema pogledoma
razpolagati, tudi sicer, v nepohodniški rabi. Nekako drugače vidiš, nekako
drugače razumevaš... pravzaprav šele takrat sploh lahko razumeš, in pravzaprav
šele takrat lahko vidiš jez, ki se je v daljavi udrl, in domnevaš, da bo voda
poplavila naselje, nižje ležeče...
In se ti vse “življenje”, ves “svet”, celo sam sebi se
v povsem drugačnih “poznavanjih” razkriješ! Ko vidiš jez (vzrok) in poplavljeno
naselje (posledico)... celo časa imaš, marsikdaj, dovolj na razpolago, da
najhujše preprečiš, sprožiš alarm, poskrbiš za evakuacijo, čeprav...
Kadar zmoreš z obema pogledoma razpolagati, takrat
jezu sploh zidal ne boš tam, kjer bi utegnil, z lastno okvarjenostjo, naselje
ogrožati.
Pa ni potrebe po verjetju, od nekdaj navijam za tiste,
ki se vsaj trudijo razumeti. V nasprotnem... bi šel za dušebrižnika, to- ali
onostranskega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar