O
umotvorih novodobnega »jezikoslovja« sem že nekajkrat zapisoval, tokrat pa se
lotim dveh skovank, ki, obe, pričata o destruktivnem delovanju na jezik, na
njegovo siromašenje in zapletanje.
Prednost
jezika, ki naj bi služil v sporazumevanje, je – besedni zaklad. Širšega,
bogatejšega kot ima, bolje zanj. Tako je bolje, kadar za eno in isto stvar
(vsebino) obstaja VEČ izrazov, kot obratno, da za več RAZLIČNIH stvari obstaja –
en sam izraz. Predvsem pa je priporočljivo, pri jeziku, da »zadane« bistvo
sporočanja, za ugotavljanje le-tega pa je potrebno krepko več, kot želja po
tem, da se kot »tvorec« jezika zapišeš v slovar.
V tem
zapisu se posvetim (novo)skovankama »tikanje« in »povedka«. In se, kakopak, najprej lotim prve.
Beseda tikati je, doslej, sporočala o vrsti
medosebnega odnosa, o tem, da se dve osebi med seboj ne vikata, pač pa sta
prešli na bolj osebno raven, na tikanje. Po novem naj bi taista beseda govorila
tudi o glasu (delovanju) ure (doslej TIKtakanje) in o ustvarjanju neposrednega
stika z določenim predmetom, o (doslej veljavnem) DOtikanju. Pomeni, da ena in
ista beseda govori o treh, povsem različnih vsebinah, kar zgolj na prvi pogled
poenostavlja sporazumevanje (manj kot je besed v obtoku, manj se jih moram
naučiti, lažje dospem do sporazumevanja), vendar temu, dejansko, ni zares tako,
kajti: da bi nekomu zares povedal, v kakšnem smislu sem uporabil to, novo
skovanko, ta »tikati«, mu moram obenem pojasniti »okoliščine«, pomeni, da moram
z nekimi dodatnimi besedami povedati ali tika
ura, ali tika Lojze Pepo (jo
naslavlja s ti), ali pa Lojze tika Pepo tako,
da se jo dotika, četudi jo sicer – vika. In, ne daj novodobni, nerazumski bog,
če skuša Lojze posnemati glas ure, potem je potrebna dodatna razlaga, po kateri
bo razumljivo, da Lojze počenja tisti tik-tak… In, v kolikor še nekoliko
razširim, ter zapišem le besedo »tik«, potem – lahko govori o dotiku, o glasu
ure, celo o vrsti drevesa. Ni kaj, pomemben korak k »poenostavljanju« sporazumevanja,
v čase skromnih medmetov, s katerimi je človečnjak (tudi evroazijski
Neandertalec) izkazoval lastne (tudi jezikovne) nezmožnosti.
Beseda povedka naj bi nadomestila dosedanjo
PRIpovedko. Res je, je krajša, zaradi tega tozadevno lažja, nikakor pa ne
ustreza tistemu, o čemer NAJ bi govorila. Pojasnim…
Kdorkoli
vsaj malo ve o delovanju pripovedovanja (pripovedk), ta ve tudi o tem, da (če
vzamem za primer otroke) pozornost (željo, sodelovanje) povleče samo
pripovedovanje (torej aktivnost nedovršnega časa, aktivnost v izvajanju),
pomeni, da je samo pripovedovanje za otrokovo pozornost pomembnejše od
slišanega (povedanega), od dovršnega, zaključenega. Njegova pozornost traja
dokler posluša, pomeni, da med poslušanjem poteka krepko bogatejše (so)delovanje,
saj se prepletata (sodelujeta) domišljija poslušalca (otroka) in tistega, ki je
pripovedko bodisi zapisal, bodisi jo sproti izmišlja, da jo potem posreduje
naprej. In vselej, ko se pripovedovanje zaključi, bi se otrok še pogovarjal o
slišanem, pomeni, da želi NEzaključiti aktivnost, da nedovršnega časa
(pripovedovanja) ne želi spremeniti v dovršnega (v povedano), oziroma,
preprosteje: pri pravljicah je pomembnejše dejstvo to, da jih pripovedujemo,
kot to da smo jih slišali (so nam bile povedane).
Ni komentarjev:
Objavite komentar