Vzgoja ali zgolj »vzgoja«

Govorijo o vzgoji, o nečem, česar - ne poznajo!

Vzgajaš lahko rastline. Tudi glivice. Po določenih navodilih skrbiš, da zagotavljaš potrebno za rast, obstajanje tistega nečesa, kar si se lotil vzgajati. In ohranjati enako, v podobah, obstoječih skozi stoletja, tisočletja.

Vzgajati-v-krščanskem-duhu, ali v kateremkoli drugem, nekem "duhu", značilnem za okolje, znotraj katerega oplajajo in rojevajo podmladek, taistemu okolju potreben (za njegov obstoj) in enak (ko ne bi bil, bi okolje doživljalo spremembe), je, v bistvu, spravljanje v kalup(e), je povsem navadna dresura, skozi katero bo mali bebo postal tak, kakršen je njegov ata, velik bebo... in mala bebka, mami enaka, velika...

Kaj je to suverenost? Kaj je bitje, kakšno, kadar je suvereno?

V prvi vrsti je suverenost svojevoljno sprejemanje odločitev, in suvereno bitje je zgolj in samo tisto, ki med odločitvami zmore izbirati, in to tudi počne. Tako, kakopak, da za svoje izbire, za svoja ravnanja tudi prevzema in nosi posledice, odgovornost!

Vsakdo, od rastline naprej, bi šel po liniji najmanjšega odpora, a se tu, pri tej liniji, pojavi "manjša" težava - na tej liniji ni moč tvoriti skupnosti, sobivanja... pač pa jo/ga je moč, na tak način, zgolj ogrožati, uničevati, rušiti!

Občost pozna vse bolj moderno "permisivno vzgojo", drugače povedano - "svobodno vzgojo". Ta "vzgoja" v bistvu ni nekaj novega, daleč od tega, obstaja v vseh živih svetovih, in je obstala, v občestvu, še od takrat, ko le-to ni bilo, formalno, za človeka prepoznano.

"Permisivna vzgoja" je pusti-naj-počne-kar-počne-ga/jo-bo-že-minilo. Takšna "vzgoja" je sicer za (nevzgojene) starše najlažja, kajti - čemu bi se ubadal z otrokom, čemu živce trošil na korekcije njegovih ravnanj, na pregovarjanja, ki naj bi bila, pri vzgoji, nenehno prisotna... ko pa je lažje obrniti glavo vstran in čakati, da določeno ravnanje, otrokovo, poneha?! Pa res poneha?

Nikakor, nikoli. Otrok se bo, prek lastne nevzgojenosti, naučil le tega, da obstajajo tudi močnejši od njega, pa bo napram močnejšim postal "priden", sicer pa bo, še naprej, in do svoje smrti, izvajal natanko tisto, kar in kakor mu bo prijalo. Čemu ne, ko pa je, po občem mnenju, smisel živetja da-mi-je-čim-lepše?!

Obstaja tudi druga plat takšne, "permisivne vzgoje" in sicer ta, da zaradi (dovolj fizično) močnega posameznika, ki počne tisto, kar in kakor mu prija, trpijo neki drugi, tisti, pač, ki podlegajo volji tega posameznika, divjaka, nevzgojenca. Kot da bi bili dolžni trpeti izživljanja slehernega govedčeta, in to izključno radi tega, ker je v govejem okolju na svet prilezlo!

Želiš zares vzgajati, želiš formirati suvereno, ČLOVEŠKO bitje, za katero boš v slehernem trenutku, in okolju, vedel, da se odziva tako, kot je človeku, človečnosti primerno?! Če želiš, potem - beži od "permisivne vzgoje"!!!

Da, otroku moraš najprej pojasniti, razložiti, prikazati vse tisto, do česar se sam bodisi ni zmožen dokopati, bodisi se bo dokopal šele čez čas, svojemu odraščanju (in spoznavanju sveta) primerno. Moraš mu znati razložiti tisto, kar je dobro, moralno, sprejemljivo, dopustno, in, na drugi strani, tisto, kar ni. In moraš ga naučiti predvsem, ali pa tudi tega, da na svetu ni sam, da se svet ne vrti krog njega, da je dolžan upoštevati tudi druge, njih želje in potrebe, obenem pa, da je zmožen potegniti črto ločnico med tistimi vplivi (okolja), katerim bo dopustil seči v svoj svet, in onimi drugimi, katerim bo zaprl, in krepko zapahnil vrata! Kasneje...

Kasneje, ko ga naučiš teh osnov, kasneje pa ga učiš MISLITI, ugotavljati elemente (znake) tega dobrega, na eni strani, in slabega, na drugi. Učiš ga, da sam prihaja do odgovorov (rešitev), da se sam odloča o svojih ravnanjih, katera bo izkazoval, za katera se mora naučiti prevzemati odgovornost. Učiš ga, in ga, če si uspešen, tudi naučiš, da njegovo ugodje, celo njegov (fizični) obstoj ni nad vsem ostalim, da si tega ostalega ne sme podrejati, z namenom, da bo njemu lepše, boljše, bolj udobno... živeti po liniji najmanjšega odpora! In ga, sočasno, učiš, in naučiš - na kratko opraviti z drekom, predvsem tistim dvonogim! Če je možno na čimbolj korekten način, seveda (da si rok ne u/maže), a kljub temu - vse smrdeče izključiti iz svojega življenja, kolikor je le moč to narediti!

Obči "vzgajajo" mladiče po ustaljenih receptih. Že res, da nagonska bitja niso zmožna razumevanja, ugotavljanja dejstev, potemtakem tudi ne suverenega živetja... že res, da prav radi tega nagonska bitja potrebujejo vodiče, pastirje, svete gore in potoke, bogove... da jim služijo kot temeljni (če ne celo edini) kažipoti prave (neke) pripadnosti plemenu, krdelu... a je obenem res tudi to, da vzgoja NI isto kot dresura, kot reproduciranje enih in istih vzorcev... pa čeprav se s tem izkazuje tudi takrat, ko bi bilo bolje o pridelovanju (rastlin, glivic, človejakov...) govoriti, kot o vzgajanju!