PSIHIATRIJA, V ODNOSU DO OBČEGA MENTALNEGA STANJA?

Uvodoma zapišem, da prav nič ne pomagajo spoznanja raznih frojdov, saj je z njimi popolnoma enako, kot s spoznanji, na področju družbene teorije, raznih marksov - ni teorije, spoznanja, metode, veljavne(ga) za človeka, katero/ega je moč uspešno prenašati na področje NEčloveka! Z drugimi besedami: kaj ti pomaga vedeti o tem, kako bi človek zmogel, sam zase, in v sobivanju z drugimi ljudmi, ko pa je taisti človek odstotkovno zanemarljiv v kolobociji, imenovani "človeštvo"?!

Pravzaprav so ta(kšna) spoznanja celo škodljiva, saj zbujajo napačno prepričanje, da se jih je moč naučiti, posledično uspešno posegati v sfero mentalnega (ne)zdravja, medtem ko je resnica daleč stran - nobeno znanje ne pomaga (nasprotno, ŠKODUJE!), v kolikor ni podkrepljeno s samim razumevanjem (ne le nekega konkretnega znanja, pač pa celote, v okviru katere naj bi bilo to znanje uporabno), z zmožnostjo logičnega delovanja! Taistega delovanja, na temelju katerega je v bistvu (iz začetnega nepoznavanja = neznanja) prišlo do oblikovanja (s)poznanega = znanja!

Celotno v-oblačila-odevajočo-se-dvonogo populacijo je moč deliti na dve temeljni skupini. Prva predstavlja absolutno večino (nekih 98 %), druga preostanek.

Absolutno večino tvorijo NORMALNO BUTASTI posamezniki. Čemu "normalno butasti"? Preprosto: tudi ko so mentalno zdravi (v svojem zgodnjem otroštvu), so NAGONSKO ZASNOVANI ( = nagonska bitja), potemtakem NErazumski, potemtakem - NEljudje. Mi je žal, a pri tej trditvi se niti za ščepec ne (z)lažem, in je nerazumskost teh posameznikov zlahka dokazljiva (kakor je dokazljiva tudi njih drugačna genetska sestavljenost - MCPH1 je namreč gen, ki za človeka NI značilen).

Pri tej absolutni večini je sleherno zdravljenje, v smislu iz-nerazumskega-bitja-narediti-razumsko brez kakršnegakoli rezultata, vsaj želenega, pozitivnega. Tiste(ga), ki ni(so) zmožen/ni dojemati, ne moreš spremeniti v dojemljivo, razumsko bitje! Niti teoretično, kaj šele v praksi.

Prav tako je pri teh posameznikih neumestno pričakovati, da se bodo, kakovostno gledano in v odnosu do sobivanja, do skupnosti, kakorkoli spremenili (dejansko, vsebinsko), v kolikor jim neke denimo obsesivno-kompulzivne motnje odstraniš, jih, v bistvu, nadomestiš z drugimi. Že res, da se zmorejo na tak način manj škodljivo izkazovati v vsakodnevnem življenju, a njih mentalno zdravje zaradi tega ne bo nič drugačno, še vedno bodo ostali moteni, psihično, umsko, še vedno bodo v sebi nosili nezadovoljstvo, ki bo zmoglo, ob ustreznih okoliščinah, izbruhniti v brejviških podobah na plano.

Da, tudi Brejvik je bil za (sebi enako "normalno") okolje povsem "normalen", vsakdanji, običajen, dokler... dokler se ni zgodilo tisto, kar se je, in kar bi bilo moč predvideti, v kolikor bi, na primer, Brejvik dospel "v roke" nekemu usposobljenemu, razumsko delujočemu terapevtu/psihoanalitiku...

Ni ga odraslega posameznika, znotraj te absolutne večine, ki bi bil psihično zdrav! Nasprotno, gnan od večne želje po imeti-še-več (materialnega, statusnega, samopodobo krepilnega...) ne more biti zadovoljen, ko vidi neke, ki imajo še-več, ki so bolje-plačani, višje-na-lestvici... obenem pa je splošno znano dejstvo, da tudi ko bi imel "vse", to "vse" ne zmore zapolniti "duhovne", umsko-čustvene praznine, ne zmore zapolniti živetja, biti njegov smisel, pač pa se ta imeti-vse izkazuje nasprotno: nezadovoljstvo (imel bi še več od tega "vse"), strah (pred izgubo tega "vsega"), dolgočasje (ta "vse" te zmore zadovoljevati le takrat, ko do njega dospevaš, dospeš, kasneje pa ti postane nepomembna, nezanimiva samoumevnost)...

Pri ukvarjanju z vsebinami, med katere sodi tudi psiha, je priporočljivo poznati dva osnovna svetova, človeškega in živalskega (torej oba svetova, obe vrsti primerkov, iz katerih je sestavljeno človeštvo), in kdor pozna, zares pozna vsaj živalskega, temu predhodno zapisano ni nič nepojmljivega - žival bo, tudi (pre)sita, vedno želela še tisto nekaj-boljše, kar se bo na dosegu znašlo... obenem pa bo, samodejno, nezadovoljna, v kolikor do tega še-boljšega ne bo dospela.

Manjšina, tista (dobra) 2 %, je sestavljena iz razumsko zasnovanih bitij, iz ljudi. Dobro, ampak - kar ni dobro, je to, da tudi teh 2,1 % raste (odrašča) znotraj nagonskega (živalskega) okolja, da to okolje terja od teh razumsko zasnovanih, da se mu miselno, posledično tudi ravnanjsko prilagodijo, da postanejo okolju enaki, okolju sprejemljivi, zaradi česar... zaradi česar tudi absolutna večina te manjšine zapade v psihične težave, v psihične okvarjenosti (obolelosti), posledično v nezmožnost razumevanja, in, še bolj posledično v izkazovanja, ki so malodane identična izkazovanjem nagonske večine! In tu, SAMO pri teh 2 %, zmorejo učinkovati razna frojdovska (marksovska) spoznanja, pa še to IZKLJUČNO v primeru, da terapevt ni izučeno nagonsko bitje ( = obrtnik v "psihoterapevtski stroki"), pač pa logično delujoče, razumsko bitje, bitje, zmožno dospevati (tudi brez predhodnega ozko-strokovnega znanja) do spoznanj!

Znanje? Absolutna večina daje poudarek na "znanje", pri čemer je to, njihovo "znanje" zgolj kup nadudlanih, naučenih podatkov (in bog-ne-daj, da bi morali to svoje "znanje" uporabljati/izkazovati v okoliščinah, za katere se ga niso naučili uporabljati!)... pri čemer je moč do znanja dospevati (in to krepko bolj uspešno) na temelju 1. lastne zmožnosti razumevanja (pa bolj kot proučuješ, bolj se ti razkriva) in/ali 2. na temelju tujih izkušenj, prenašanih, denimo, v podobi ustrezne literature, ali, kdo-bi-rekel, celo preprostih dokumentarnih posnetkov. In kadar do znanja dospe(va)š na osnovi razumevanja (ne samega učenja, dudlanja), edino takrat je to znanje dejansko znanje, uporabno, tvorno! V vseh ostalih primerih pa...

V vseh ostalih primerih pa, tudi na področju psihiatrije, zgolj bodisi podaljšuje obstoječa stanja (če ne poznaš vzrokov določenih zadev, ti boj z njih posledicami/izkazovanji prav nič ne pomaga, le v - zgodovinskem - krogu se vrtiš), bodisi še slabša, saj z neustrezno obravnavo obstoječemu (že slabemu) samo dodatno škodo povzroča!

Potemtakem - psihiatrija, v odnosu do občega mentalnega stanja? HA-HA-HA-HA-HA... (je realnost sicer bolj za jok, že skorajda histeričen), a tudi kakšen "ha" ne škoduje. Če ne radi drugega, potem v posmeh obči "normali" in "terapevtom" iz občih vrst. In...

Brez zadržka (a z veliko žalostjo) zapišem sledeče: še nisem srečal nesporno razumsko (logično) delujočega (izkazujočega se) posameznika! Pa sem srečeval krepko več posameznikov, kot jih srečuje katerikoli povprečnež. Posameznikov različnih socialnih stanj, iz različnih izobrazbenih-zaposlitvenih-interesnih-jezikovnih-nacionalnih... okolij.