Huda je, ovčja!

Gledam ovčice, na pašniku. Marsikdaj se trudim, da se ne bi preveč ujezil. Celo do ravnodušnosti skušam dospeti, tu in tam, čeprav, priznam, mi to, še vedno, ne uspeva najbolje…

Lepo površino sva ogradila, za pašnik. Dovolj veliko, da, zlahka, prenese tri ovčice. Z dovolj pestrim rastjem, da še najbolj izbirčnim zadosti z raznolikostjo. Tudi nekaj starejšega, sadnega, drevja sva pustila na njem, da bo vsaj tu in tam nekaj sence na voljo…

Lepa površina, ni kaj. In sva se odločila, da bova še nekaj dreves, tudi sadnih, posadila. S tem dve muhi na mah uženeva: povečava pestrost sadne pridelave, obenem pa, v bodočnosti, povečava število krošenj, pod katerimi bo živinčad našla zaščito pred dežjem, vsaj tistim rahlim, in pred sončno pripeko. Da bo pašnik prenesel tistih pet zvezdic, in se bodo, zavoljo tega, ovčice počutile, še bolj, kot v raju…

Starih dreves nisva ščitila, pred ovčicami. Rečeno nama je bilo, da odebeljenega, suhega, trdega lubja ne marajo. Ni sladko, dišeče. Krošnje sva pa itak, čez zimo, obrezala, da ni ostalo tistih pritličnih, nizkih vej, ki bi v ovčje nosove drezale. Nov zasadek, sadike, potemtakem, pa sva ščitila, vse po vrsti, brez izjeme. Tudi asimine, katerih poganjki naj bi, tako so nama pojasnili, smrdeli po gnijočem mesu, pa naj, radi tega, ne bi bili zanimivi travopasni žvadi… prej mačkam in psom!

Štiri kole, krog vsakega drevesca, čez pa mreža. Tista pašna, skozi katero, bojda, ovčja glava ne zmore. Poskrbela sva, da so bile mreže vsaj meter vstran od sadik. Ni vrag, zadoščalo bo, sva, zadovoljna, ugotavljala, preden sva ovce spustila na pašnik… saj ne bova imela žiraf!

Je vrag, z ovcami! Resda so bolj tupe živali, kar pa ne pomeni, da se ne znajdejo, kadar nanese! In najde, ta zver, način, da dospe tja, kamor namerava dospeti. No, vsaj do slastnega grižljaja… pa – če ne spodaj, potem zgoraj, če tam ne, potem…

Žica je dokaj upogljiv, prilagodljiv material, pa celo tiste luknje, skozi katere ovčja betica ne more, sčasoma postanejo dovolj velike, da gre! Tiščiš in potiskaš, upogibaš in kriviš, pa ni vrag, da material ne popusti. Pač, tako je, bojda, s pametnejšimi…

Kakorkoli, zaščito drevesc sva morala nadgrajevati. Osnovna se je izkazala kot pomanjkljiva, nezadostna. Sedaj pa, nadgrajena, uspeva, in so sadike znova vzbrstele. Upam, da bo tako tudi v naprej, da ovčji glavi ne šine kakšna inovativna na misel… Glede starih dreves pa…

Res je, lubje jih ne mika, in z debel je ovčad le mah pomulila, obenem pa skrbi, da se razne ovijalke ne bi, parazitsko, prek njih v krošnje povzpenjale. Res je, vejevja ni moč doseči iz štirinožne poze, da pa se… Hm, da se, denimo, soovčici stopiti na hrbet, in že dosežeš zeleno vejo! Da se na zadnji povzpeti. Čemu ne, če je opičjakom uspelo?! Da se, v končni fazi, na zadnjih tudi poskakovati, pa, ni vrag, če v prvem, drugem, tretjem poskusu ne uspe, potem ti v četrtem ostane pristanek, z gobcem polnim odlomljene veje, tako lepo okrašene z zelenim, sočnim, dobrim listjem…

Da, to, staro drevje, je sedaj v milosti novih, sprotnih, obrezovalcev. Spodnje veje so gole, zgornje, ne vse, resda, a vseeno, skrajšane, kajti…

Domnevam, da tudi pri ovcah velja to, da za vse, kar ti nad glavo štrli, in kar je bog, bojda, dal, odmeva tisti to-je-naše. In le-temu, že v naslednjem hipu, sledi tisti to-nam-pripada! Boli kita, ovco, za to, da tudi pod razno ni boga, in da, tudi, ko bi bil, ne bi potreboval le šest dni, da bi svet ustvaril! Mejduš, ko pomislim koliko časa sva sopihala na tem delu brega, preden sva pašnik v red spravila…

Tudi sosed toži. Dobro, pri njem je »ljudstvo«, pardon, žvad, nekoliko drugačna, kot pri naju. Je druge rase, barve, drugačen jezik govori, ampak…

On ima koze. In je tudi debla mladih, a že dovolj visokih akacij, ščitil pred njimi. Da ne bi lubja posnele. Nekaj slojev mreže je ovil, krog vsakega drevesa, a ni pomagalo – koze, čeprav so koze, vedo, kaj jim diši! In so te sloje potisnile navzdol, da so do slastnosti dospele! Ter obžrle, dodobra, kar je za obžreti bilo…

Ja, niso najbolj brihtne, živali, a najdejo načine, da dospejo do žretja. Čeprav nimajo objektivne potrebe za tem, da bi drevesa uničevale, je, resnično, toliko raznolikega rastja, danega jim na voljo, da lahko o takšni raznolikosti marsikje zgolj sanjajo, ampak…

Si predstavljaš: nad glavo vidiš krošnjo, zeleno vejo, že itak meniš, da je vse, kar se na pašniku znajde, tvoje (pa čeprav za ta pašnik ničesar nisi naredil, z izjemo tega, da se paseš na njem, in da prek njega serješ, vsevprek), da ti pripada (bentiš, kako ne bi, pripadalo, ko pa tvoja trda, ovčja, kozja betica ve, da je vse, kar vidi, za požret?!), pa da bi izpustil priložnost za sladkanje, za – seganje do zelenih vej?!

Briga žival za tisti »jutri«! Ne misli na to, da se bo obžrto drevo posušilo, da ne bo krošnje, ki bo dajala zatočišče pred dežjem in vročino! Briga žival za to, da požira sadove dela nekih (drugih) rok, rok, ki so drugačne razplete snovale, z drugačnimi nameni gradile to, kar se sedaj, tej živali, kot samoumevnost v žretje ponuja. Ne, ona vidi samo to, kar ji pred gobcem binglja, potem pa, itak – to-je-naše, to-nam-pripada!

Aha, zgolj še to: če, slučajno, v zapisanem vidiš podobnost z družbenim dogajanjem, potem si sam kriv, za to, si ti grd. Jaz sem namreč samo o živini zapisal!