sreda, 3. junij 2020

»Misliš, da imaš vedno prav?!«

Vprašanje, to, naslovno, do katerega rado pride v vsakdanu, in še raje pri odpravljanju (zdravljenju) psihičnih obolenj. Vprašanje, ki izraža nemoč tistega, ki ga zastavlja, nemoč oz. nezmožnost, da bi argumentirano ubranil, zagovoril svoje trditve oz. prepričanja. Vprašanje, ki, ne nazadnje - samo po sebi izkazuje nezmožnost razumskega delovanja. Čemu? Preprosto...

Samo butec ve, da ima (vedno) prav, in samo nagonsko bitje (bitje z neenovito zavestjo) je prepričano, da je temu res tako! Osebno si ne upam niti pomisliti na to, marsikdaj, da bi imel prav, kaj šele, da bi bil v nek svoj prav prepričan, in se raje s priznanjem nevednosti izkažem, tam, kjer s premalo informacijami razpolagam, da bi smel trditi o poznavanju, nečesa. In takšnih področij je veliko, še več, kajti niti o tem ne vem, kdo je v vratih nekega nogometnega kluba, kaj šele, da bi vedel o razlogih, ki so, na primer, nekega direktorja privedli do tega, da je bodisi znižal plače, ali pa odpustil določeno število zaposlenih...

Imeti-vedno-prav je značilnost, in luksuz, tistih, ki - običajno o ničemer nimajo prav! Zato je imeti-vedno-prav in očitanje taistega tudi neke vrste “orožje”, s katerim naj bi bilo moč razoroževati, sogovornike, in to, morda, celo uspeva tam, kjer se dva imeti-NE-prav bijeta o svojem imeti-vedno-prav...

Za dejanski imeti-prav je potrebna ena sama malenkost: trditev (teorija) mora biti izkazljiva (dokazljiva, ubranljiva) v praksi, v realnem življenju, po možnosti na način, da jo sogovornik zmore tudi prepoznati kot obstoječo, dejansko. In več kot je primerov, različnih, iz različnih okoliščin, s strani različnih dejavnikov, ki dokazujejo utemeljenost neke, konkretne trditve, bolje, lažje je dokazati njeno pravilnost.

Absurdnost obravnavanega vprašanja se kaže v že uvodoma povedanem: nekdo, ki ne zmore argumentirati svojega imeti-prav, in s tem dokazati, da je prav(ilen), v bistvu svoje stanje (misli-da-ima/vedno/prav) očita drugemu! In je takšno stanje še bolj absurdno takrat (a še kako pride do njega!), kadar ta, ki obravnavano vprašanje zastavlja, svojevoljno izbere sogovornika (denimo terapevta), da mu bo le-ta s svojim znanjem (s svojim imam-prav) pomagal (iz psihičnih težav), obenem pa taistemu (pomoč nudečemu), na posreden način - očita neznanje! Potemtakem, če poenostavim: nekdo, ki sam ne zmore (ne zna, ne ve) iz (lastne) zagate, svoje “poznavanje” te zagate postavlja nad poznavanje iste s strani pomoč nudečega!

Smešne bi bile zadeve (ko ne bi bile tragične), kakršni so primeri tistih, ki “vedo” kaj je zdravo živetje, kako se zdravo živi, ki celo zdravo (vsaj skušajo) živijo... po drugi strani pa se, njih “vedenju” navkljub, njih zdravstveno stanje rapidno slabša... in vselej (psihično moteni, a, kljub temu, z nekim svojim načinom razmišljanja, utemeljevanja) najdejo “razloge”, s katerimi opravičujejo, sami sebi in drugim, ta razkorak med (njihovo) teorijo in (njihovim) dejanskim stanjem... in jih šele bodisi hud šok (običajno paničen strah), bodisi nagovarjanje tistih, katerim nekaj-pomenijo, katerim vsaj-malo-zaupajo (ali pa jim zgolj preveč “težijo”, pa pristanejo tudi na obisk diagnostika, kasneje tudi terapevta), nažene do tega, da se v stilu naj-vam-bo podajo v ugotavljanje - kdo ima dejansko prav...

Prepričanja, huda zadeva, negativno delujoča, kadar ne temeljijo na dejstvih! In takšnih je, med občimi, nešteto!

Ni komentarjev:

Objavite komentar