Obstajajo
različne, in številne, teorije, skozi katere »teoretiki – poznavalci«
izkazujejo svoja »poznavanja«, tudi na področju psihe. Psiha sodi med tiste
vsebine, ki neposredno niso vidne, potemtakem je moč do njih dospeti izključno
na posreden, nečuten način, predvsem pa sodi med vsebine, za katere vsakdo ve,
da – jih pozna! Kako ne bi poznal, psihe, ko pa jo vsakdo ima, ko vsakdo pozna
samega sebe, pa bo ja vedel…
Zanimivo,
a – če vsi poznajo določeno zadevo, denimo psiho… če je psiha, v svojem bistvu,
ena in ista (psihe vsake posamičnosti, uvrščene znotraj določenih vrst,
delujejo na identične načine, po istih načelih – principih)… če se eno-in-isto
izkazuje na ene-in-iste načine (potemtakem bi se vsem in vsakomur moralo
izkazovati enako, in bi tudi ugotovitve o tem izkazovanju morale biti enake)…
kako, za vraga, potem obstaja toliko različnih, nasprotujočih si razlag tega
enega-in-istega?! Morda, preprosto, radi tega, ker se s tozadevno (vsem) po/znanimi
zadevami ukvarjajo (predvsem) tisti, ki – ne razumejo predmeta lastnega
delovanja?! Nerazumevanje je namreč edina podlaga, na temelju katere je moč o
istih vsebinah sprejemati različne ugotovitve!
Priznam,
organsko ne prenašam neumnosti. In je še toliko bolj ne prenašam, kadar se loti
biti-strokovna, pa skuša (raz)reševati problematiko, in jo razrešuje izključno
tako, da jo, nerazumevajoča temeljno, slabša! In to počne tudi na področju
psihe, kjer je obče stanje že samo po sebi dovolj zanikrno, da ne zapišem
bedno, da ne bi potrebovalo dodatnega slabšanja.
Mnoge
teorije temeljijo na temeljni razdelitvi na spola. Pomeni, da te teorije vse
izhajajoče pojasnjujejo s tem, katera spolovila določena oseba ima. Iz takšnega
pojmovanja izhajajo klišeji, nekakšna (daleč od tega, da bi bila dejansko
strokovna!) mnenja, ki vsebinske značilnosti (ali značilnosti vsebin)
ugotavljajo na temelju nekih družbenih normativov, nekih predsodkov,
stereotipnih vzorcev, po katerih tisto, kar je značilno za, na primer, moške,
ne more (ne sme) biti značilno za ženske, in obratno, čeprav…
Predpogoj
za ukvarjanje s psiho (in zlasti za terapevtsko delo) bi moralo biti, poleg
zmožnosti razumevanja (zmožnosti celovitega mišljenja, s katero se absolutna
večina dvonoge populacije ne ponaša) – poznavanje Narave, torej tistih
zakonitosti, ki opredeljujejo vse, kar obstaja. Pa bi bilo krepko lažje, in
pravilneje, tudi na področju psihe, ugotavljati dejanska stanja… ko bi ti, ki
ugotavljajo, poznali tudi primerljive svetove, in ko bi bili zmožni ta
poznavanja, primerjalno, prenašati v svet, katerega, tozadevno, ugotavljajo. In
ga ugotavljajo zaman, ker – ga nerazumski nikdar ne bodo zares ugotovili!
Skočimo
k levji družini! Vem, marsikomu so moteči moji prikazi živetja iz (uradno
prepoznane) živalske narave, vendar – Narava je vse, kar obstaja, zastavila po
enakih načelih, potemtakem se vse, kar obstaja, odvija na enake (torej primerljive)
načine, potemtakem – je vse, kar odstopa od odvijanja, kakršnega sem ugotovil
bodisi v (uradno prepoznanem) živalskem svetu, ali v svetu majhnega otroka,
torej tam, kjer prepričanja (»ugotovitve«) NErazumskosti (neumnosti)
ne morejo neposredno učinkovati in, posledično, spreminjati naravno
zasnovano (opredeljeno), torej vse to, kar ugotavljam kot odstopanja v Naravi,
vse to je – neobičajno (za naravno zasnovanost, čeprav JE običajno v svetu
nerazumske bebavosti »človeštva«!), nenormalno (čeprav JE »normalno« v taistem »človeštvu«),
bolestno (čeprav JE »zdravo« v istem okolju)!
Poglejmo,
kako lev in levinja delita, med seboj, in v odnosu do mladiča, svoje
značilnosti!
Je lev
brezkompromisen trdoročni vzgojitelj, ki, v prid mladiča, skrbi izključno za
varnost, in za to, da bo, iz mladiča (v kolikor je samček) naredil »pravega
dedca«? In je levinja dobrosrčna mama, ki se razliva prek mladiča s svojimi
nežnostmi, mu popušča do slednjih meja in skrbi samo za to, da ga bo čim bolj
raznežila?!
Seveda,
da temu NI tako, celo daleč od tega! Takšno delitev starševskih vlog (si) lahko
razlagajo samo tisti, ki… NE poznajo Narave… ki NE razumejo tega, da
čustvovanja niso odvisna od podobe spolovila… ki NE vedo, da je za slednje
živeče bitje čustvenost predpogoj (tudi psihičnega) zdravja… da razumsko
izkazovanje NE more biti razumsko, v kolikor ne upošteva vseh plati, iz katerih
je živetje sestavljeno, torej tudi čustvene!
Prav na
takšnih, docela zgrešenih pojmovanjih, posledično družbenih usmeritvah, temelji
celotna družbena defektnost, in na njih temeljijo tudi številni »teoretiki«, in
»zdravilci«, ki to, v normalnih pogojih, še zdaleč ne bi smeli biti, kajti –
tako lev, kakor tudi levinja, se zmoreta (po)crkljati z mladičem, ga (pa še
kako) branita pred nevarnostmi, ga (vsak po svoje, oba pa po levje) učita
določenih veščin (v neposredni odvisnosti od »organizacije dela«, veljavne
znotraj neke levje skupine, kajti v določenih levjih družinah, na primer,
lovijo izključno levinje, v nekih drugih lovijo, sočasno, pripadniki obeh
spolov, v nekih tretjih pa, predvsem, kadar plen predstavlja večjo nevarnost,
prednjačijo samci, kot močnejši, težji)… tako lev, kakor levinja, zmoreta
tujega mladiča – pokončati (pa čeprav sodi v isto živalsko vrsto)! In je res
tudi to, da je od posameznika do posameznika (torej NE od spola) odvisno to,
koliko je v njem tistega (od vsega naštetega) kar namenja mladiču(-em)! In
natanko tako je tudi znotraj »človeštva«, in še bolj tam, kjer razum
opredeljuje Človeka!
Bojda
je čustvenost ovira moralnosti, ker ni najboljša osnova za trezno presojo. Potemtakem
»ženske ne morejo biti (vsaj tako ne, kot moški) moralne« ker so čustvene. Hm…
Bojda
so moški moralni (ker niso tako čustveni), pa še to »so moralni navzven, pred
drugimi, dočim zares, sami zase, niso (moralni)«. Hm…
Dajmo
po vrsti, od zadaj!
Kadar
ženske-niso-moralne (ker so – preveč – čustvene) in kadar
moški-samo-igrajo-moralnost… takrat, dejansko, morala sploh ne obstaja! Potemtakem
ne obstajajo tudi vse norme, ki naj bi sobivanje urejale, ga kot sprejemljivost
vsem in vseh omogočale! Brez subjekta (v konkretnem primeru nekega delovanja/izkazovanja)
tudi objekta (delovanja/izkazovanja) NE MORE BITI!
Veliko,
preveč celo, sem jih spoznal, in stežka bi se upal čustvenost deliti (opredeljevati)
po spolu! Še več – nekako se ne morem strinjati z občim pojmovanjem tistega,
čemur pravimo ljubezen (imeti rad), kajti takrat, kadar svoja ravnanja
izkazuješ zaradi tega, ker TEBI prijajo (in kakor ti prijajo), takrat je moč
govoriti izključno o ljubezni-do-samega-sebe = sebičnosti! In le-ta je
značilnost vsega nagonskega sveta, kajti v celotnem nagonskem svetu sleherna
posamičnost v glavnini ZASE (po)skrbi, šele v drugi fazi za ostale, tudi za
mladiče! In so v tem svetu drugačna izkazovanja izjeme, ne pravila, dočim…
Si že
slišal za posameznike, ki so (kot vojaki) odklonili to, da bi streljali (ubijali)
ujetnike, privezane, nemočne »nenaše«?! In so odklonili izvršbo ustreznega ukaza
kljub temu, da so vedeli, da bodo (zaradi zavrnitve ukaza) njih same ustrelili!
Si že
slišal za kak primer izkazovanja, v okviru katerega nekdo samega sebe ogroža,
in tudi ogrozi (»plača« svoje delovanje z živetjem!), »zgolj« zaradi tega, da
bo nekoga drugega rešil?!
Kaj
praviš, so bitja, ki se na tak način izkazujejo, zgolj navidezno moralna, ali
so dejansko (moralna)?! Ti pomagam: so
DEJANSKO moralna, ker se, na temelju svojih ČUTENJ (na podlagi katerih RAZUMSKO
razporejajo med dobrim/dopustnim/potrebnim in slabim/nedopustnim/nepotrebnim) zmorejo izkazovati kot principielni,
načelni posamezniki, kot posamezniki, katerim so načela ( = ideali, »verovanje
v nekaj«) pomembnejša od njih lastnega živetja… kar v nobenem primeru NE velja
za nagonska bitja (le-ta vselej izbirajo sebi lažje, boljše, varnejše poti)!
Na čem
temelji etika, kako je sploh prišlo do njenih opredelitev?
Tako,
da nekomu NI bilo vseeno za to, kar se je dogajalo, da je nekomu bilo mar za
trpljenje, katerega je vide(va)l, da se je čustveno
opredelil do tega trpljenja (ga kot nesprejemljivega prepoznal) in,
posledično, zahvaljujoč svojemu RAZUMU (zmožnosti celovitega razumevanja!)
oblikoval/sprejel etične norme!
Vsi
tisti, ki so ravnodušni do nečesa, na spreminjanje tega nečesa NE delujejo,
nasprotno, zagotavljajo njegovo nemoteno nadaljnje izvajanje. In ravnodušna so VSA
nagonska bitja, ki so (znotraj neke skupnosti, družbenega okolja) NAUČENA v to,
kaj je in kar ni (po njihovem, živalskem) »normalno« - aparthaid je bil, za
absolutno večino belcev, povsem normalna ureditev, kajti že od malega so bili (kakor
vsi rasisti) vzgajani/učeni v to, da je bela rasa (več)vredna, da so ostale
rase, v najboljšem primeru, na svetu radi tega, da beli služijo! In VSA
nagonska bitja niso premogla toliko čutečnosti (čustvovanja) do temnopoltih, da
ne bi dopustila omenjenega družbenega izkazovanja! Še več – prijalo jim je
imeti (delovne) sužnje, prijalo jim je imeti nevredno-okolje (na osnovi
katerega so sebi, neutemeljeno resda, a kljub temu, neko »vrednost« pripisovali, in lastne komplekse, tozadevno, zdravili)! Z drugimi besedami…
Čustvovanje
je primerno kot vir, temelj etičnosti, ni pa primerno za biti-etičen (moralen)?
KRETENIZEM!
Vsekakor
je pa res tudi to, da je za etičnost potreben razum! Pa ne samo radi
tega, da razumeš konkretne okoliščine, ne samo radi tega, da zmoreš te
okoliščine razrešiti, pač pa predvsem radi tega, da zmoreš sleherno vsebino,
v njenih konkretnih podobah, posploševati (jo tudi nase prenesti), pa,
posledično, izkazovati načelnost (le-ta sodi v temeljne značilnosti razuma!) in (tudi) od samega sebe terjati to (če
ne celo več), kar terjaš od drugih, in za samega sebe pričakovati to (če ne
manj), kar pričakuješ za druge!
Katoliška
vera in slednja »vzgoja«, ki uči v nečustvenega moškega in v čustveno,
nerazumsko žensko… je, dobesedno, ubijalka tistega normalnega, kar naj bi v
sami Naravi (torej samo po sebi) obstajalo v sleherni podobi živetja. Sicer
ne vem, čemu je »bog« tudi moškim dal »solzne kanale«, čemu je fantiče v
razigranosti »naredil«, čemu je dekličem (popolnoma enako, kot fantičem)
zmožnost »razumevanja« ( = razumevanja naučenega, zvečine, ne razumevanja kot
takega!) odmeril… če ne zato, da bi, naknadno, »odrasel, čuteč, razumevajoč
odgovoren, bla-bla-bla« svet trapastih nagonskih »ljudi« vse to, s
svojimi pričakovanji in zahtevanji, s svojo dresuro, s svojim »razumevanjem« -
pobi(ja)l!!!
Nekoč
sem se nasmihal, ob silnih »strokovnjakih«, ki so »strokovni« izključno toliko,
da misli raznih »velikih« (predvsem obče prepoznanih in kot merodajnih
sprejetih) ponavljajo, se nanje sklicujejo, v bistvu pa sploh ne vedo, o čem
govorijo (kako bi vedeli, ko pa ne razumejo predmeta lastnega udejstvovanja)! Nasmihal
sem se tudi ob »strokovnjakih«, ki so to, kar so navajali, skušali s svojo »pametjo«
nadgraditi, kajti – kako bi bedak, ki se bedastega loti, iz bedarije naredil
nadgrajeno bedarijo?! Danes se ne smejim več, daleč od tega! Živim sredi
bebcev, v svetu, ki je slabši od tistega, ki se je kazal v srednjem veku (ali
še prej), v svetu praznoverja, v svetu popolnega nerazumevanja (nevednosti), v
svetu, v katerem se vsak (med vsemi osmimi milijardami bebcev) bebec dobesedno
trudi (čeprav se tega ne zaveda) uničiti vse dobro, vse, kar se zmore kot
napredek izkazovati! Pa ni nič čudnega, da tudi o etičnosti govorijo tisti (in
takšni), ki etičnosti sploh – ne poznajo!
Zaključek:
Edina
ovira moralnosti so nagoni, posledično sebična, butasta nagonska bitja… ki so
svet prevzela v svoje šape!
Ni komentarjev:
Objavite komentar