Uvodoma
zapišem, da nimam osnove za to, da bi trdil, da vem, čemu je Frojd prešel s
hipnoze na pogovor(e), vem pa, da je razlaga, ki jo zapišem, eden izmed možnih,
če ne celo edini verjeten, razlog. Še prej pa...
Striček
Frojd je študiral psihologijo (kako je ne bi, ko pa, še vedno, predstavlja
sestavni del njenega stebrovja), poleg pa tudi dve izjemno zanimivi (in za delo
na področju psihe sila pomembni) vedi, filozofijo in zoologijo. Prva morda niti
ni tako pomembna neposredno, pač pa bolj posredno, saj s svojimi teorijami, ki
se med seboj izjemno razlikujejo (celo tako izjemno, da že v samem izhodišču
obstaja delitev na t. im. idealistično in t. im. materialistično filozofijo),
dobesedno sili (tam, kjer razumska zasnova takšno siljenje dovoljuje/omogoča) k
izbiranju, opredeljevanju, zavzemanju stališč, “ločevanju zrnja od plev”,
potemtakem - omogoča urjenje mišljenja... medtem ko poznavanje živalskega sveta
(ki je predmet zoologije) omogoča primerjave, iskanje podobnosti/razlik,
ugotavljanje “naravnega” in “potvorjenega”... in zmore, na tak način, pojasniti
številne “nejasnosti” v izkazovanjih “človeštva”, “nejasnosti”, ki to
pravzaprav niti niso, “nejasnosti”, stoletja (in napačno) razlagane z vzgojo,
izobraženostjo, okoljem, socialnimi razmerami, ne nazadnje z
razvojno-stopnjo-katere-žal-vsi-še-niso-dosegli, “nejasnosti”, ki večinski del
populacije karakterizirajo že od samih začetkov beleženja
posameznikovega/skupinskega izkazovanja, obenem pa ostajajo - “nejasnosti” (op.
p. kadar nekaj razumeš, takrat o tem nečem veš - kadar o nečem veš, takrat si
zmožen na ta nekaj delovati, vplivati, ga spreminjati). In na tem, slednjem,
področju (zoologija) je striček Frojd zagotovo padel, na celi črti, ker -
temeljnih spoznanj o živalskem svetu ni znal/zmogel prenesti v svoje neposredno
okolje!
Striček
Frojd je svoje (psiho)zdravilstvo zastavil s hipnozo. To je metoda, katero (žal
le KRATKOROČNO uspešno) tudi danes nekateri uporabljajo, ob raznoraznih
ostalih, izključno mazaških metodah “psihozdravljenja”. Metoda, v kateri se
terapevt (bolje “terapevt”) pogovarja z bolnikovo PODzavestjo, in zmore na
taisto podzavest tudi delovati, na način, da (zgolj začasno in tozadevno) v
njej spreminja tisto, čemur lahko porečemo - njena vodila. Prepričanja!
Menda je
obče znano, da brez prepričanja, kakršnegakoli, ni moč (pre)živeti. Prepričanja
namreč niso samo temeljna opora, pač pa predstavljajo glavno živetveno vodilo,
so neke vrste smerokazi, ki usmerjajo slednji, še tako nepomemben korak
slehernega živetja. Tudi, če se tega ne zavedamo. In, kar je še najbolj
pomembno - prepričanja NAJ BI BILA SKLADNA Z (objektivnimi) DEJSTVI, a so, v
absolutni večini primerov, povsem nasprotna ( = napačna, nerealna v smislu
resničnosti/ustreznosti dejanskemu). Še več, v nerazumskem svetu (pri čemer
sploh ni pomembno to, ali je nerazumskost posledica naravne zasnovanosti, ali
“zgolj” izkaz/posledica psihičnega obolenja) obstajajo (znotraj posameznika kot
takega) nasprotujoča si prepričanja (o enih in istih stvareh, dejstvih)! Z
drugimi besedami: posameznik nima izoblikovanega trajnega mnenja (s tem tudi ne
odnosa) o neki konkretnosti, pač pa to mnenje spreminja (prilagaja)
spreminjajočim se okoliščinam!
V nagonskem
(nerazumskem) svetu so prepričanja stvar naučenosti (privzgojenosti), a tudi
kot taka zmorejo povzročati psihične okvare (kadar, znotraj lastnih miselnih
zmožnosti, ugotoviš, da tvoje prepričanje ne ustreza tistemu, kar si kot
dejansko spoznal - pa četudi si spoznal napačno), dočim NAJ BI BILA v razumskem
svetu - POSLEDICA RAZUMEVANJA = posledica zmožnosti razumskega/logičnega
delovanja = posledica sovpadanja ugotovitve o nečem s tem nečim! Naj bi bila,
čeprav v absolutnem primeru - NISO!
Da so obča
prepričanja zelo vodljiva zadeva, o tem obstaja nešteto primerov (med katere,
na primer, sodi zgodba o janičarjih, katere so Turki - z dresuro - spremenili v
njih lastno nasprotje, upoštevaje njih izhodiščna stanja, seveda, pa zgodbe o
številnih “družbenih” trendih, ki ne izkazujejo le spreminjanja “javnega
mnenja”, pač pa tudi spreminjanja množičnega izkazovanja, zastavljenih ciljev
in poti...), ob njih pa obstaja tudi preprosto dejstvo: kdor ne pozna, ta je
izgubljen, kdor ne razume/ve, ta mora zaupati (se predati, pustiti voditi), še
več: kdor ne premore načelnosti v prepričanjih (neka trdna prepričanja,
argumentirano ubranljiva/dokazljiva), ta niti samega sebe (svoje
prepoznavnosti) ne premore!
Kdaj je
prepričanje zares trdno, edino pravilno (kot smerokaz, opredelitev, vodilo)?
Takrat, in zgolj takrat, kadar ustreza dejanskemu stanju (dejstvom), torej
takrat, kadar ga lahko pojasniš tako sebi, kakor tudi ostalim (pri ostalih ne
mislim vseh, ki bi se pregovarjali o svojem prav, pač pa tiste, ki zmorejo
razumevati in na ta način dospevati do spoznanj, ali vsaj do dopuščanja
možnosti neke realnosti, zajete v razlagi/pojasnilu). In kdaj lahko prepričanje
dejansko pojasnjuješ (sebi in ostalim)? Takrat, kadar se to, do česar si
dospel, sklada z dejstvi, takrat, kadar so ti dejstva razumljiva... in nisi
zgolj v ponavljanje naučena papiga/opica, ki z raznimi floskulami “zagovarja”
besede, za katere meni, da so neko “lastno prepričanje”.
Povrnimo se
k izhodiščnemu vprašanju! Torej - čemu je striček Frojd opustil hipnozo, in
zastavil (še vedno EDINO PRAVILNO) metodo pogovora, pri svojem terapevtskem
delu? Preprosto: kadar se pogovarjaš prek hipnoze, takrat se obolela oseba NE
zaveda pogovora... takrat oboleli osebi zaključki tega pogovora NE morejo biti
razumljivi (kako bo razumljivo nekaj, kar gre mimo zavedanja?!)... ker niso
razumljivi, ne morejo biti svojevoljno sprejeti (in tudi svojevoljno v
podzavest vklopljeni), pomeni, da so (še vedno) le neki zaključki
(prepričanja), ki niso-moji, pač pa so mi od drugega dani/vstavljeni/vsiljeni,
pa - četudi so ti zaključki (prepričanja) korektni, pravilni, v dobro
usmerjeni, še vedno se bijejo s pacientovim razumevanjem, še vedno pacienta
begajo, ga (najmanj) podvajajo/razdvajajo, mu negotovost, posledično strah in
nezmožnost porajajo!
Prepričanja
so krepko podcenjena, po vprašanju njih veljave, čeprav - to, kar sem izkusil,
na področju terapevtskega delovanja, je sledeče: nikoli nisem iskal razlage
vzrokov obolelosti, tega, na primer, da bi mi nekdo o sebi govoril, mi svojo
preteklost (kaj šele intimnost) razkrival... nikoli nisem zastavljal
zdravljenja v sami obolelosti (v “ranah”, prizadetostih, nekih travmatičnih
dogodkih, ki so do psihičnega sesutja privedli), saj smatram, da je že sama
obolelost dovolj boleča, pa ne gre, da bi še sam (neposredno) v rane drezal...
nikoli nisem iskal (terapevtsko) običajnih, najkrajših in najlažjih poti do
končnega cilja, vselej sem, v prid obolelosti, vodil po ovinkih (ki zares to
niti niso, saj je pogovor vselej izhajal iz neke konkretne razlage življenja,
njegovih okoliščin, razlage navad/prepričanj/meril, veljavnih za obolelo
osebo), in iskal - nelogičnost, razumsko nesprejemljivost, neskladnost med
slišanim (s strani obolele osebe pojmovanim) in tistim, kar imenujemo
(objektivna) dejstva, tistim, skratka, kar edino zmore (in je) biti NARAVNO,
nepotvorjeno, nevsiljeno! In pri tem (poznavanju naravnega) je priporočljivo
nekaj malega vedeti tudi o - (majhnih) otrocih in živalih!
Ko oboleli
osebi dopoveš določeno zadevo, ko jo pripelješ do tega, da (do)povedano razume,
celo za edino samoumevno sprejme (ker druge možnosti ni, vsaj logične ne),
takrat - se poprejšnje (in zmotno, z realnimi stanji skregano) prepričanje
zruši, na njegovo mesto pa (sočasno) stopi prepričanje, ki v celoti sovpada z
življenjem (z dejstvi, če želiš: z naravnimi zakonitostmi)! In takrat dobesedno
ODPADE del (v kolikor gre za težji primer) ali celo celota (v kolikor je primer
lažji) psihičnih težav! Razumsko zasnovano bitje znova postane razumsko
izkazujoče se, znebi se (lastne) razdvojenosti (bolje: razslojenosti), in to je
to!
Česa pa
striček Frojd ni ugotovil? Marsičesa, domnevam, zagotovo pa tega, da je
občestvo nagonsko zasnovano (nerazumsko), da mu ni moč dopovedovati in
dopovedati, da ga ni moč povesti do trdnih prepričanj, da ga, potemtakem,
psihično ni moč (o)zdraviti, pač pa mu je, s predresuro (z vzpostavljanjem
nekega prepričanja, katero naj bi nadomestilo predhodno, napačno prepričanje, a
še vedno ni prepričanje, do katerega posameznik sam dospe) moč le olajšati
sprotne okoliščine živetja (ga “na/učiti živeti z okvarjenostjo”... in na nižji
kakovostni ravni, kot bi bila ob ozdravljenosti)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar