poDUHOVljeNA

V doneči cerkvi mogočnega boga Denarja

po občosti grozljivo zaudarja,

vrednote v njej v nenehno glad vpijoče

in skromnost greh, ker več in več se hoče!

Cede zavist se, in lakomnost, sline,

dovoljene so vse nagonskosti vrline,

obrazov sto, potuhnjenost, laganje,

še v rit se sme, če s tem ustvariš sanje.

In, vsake toliko, bolj malo ter za šalo,

posluša se “kam zgnalo je moralo”,

v doneči cerkvi puhlosti in kiča,

a vse zaman, ker - nič ne bo iz Niča!

Le kupi dreka, in morja scaline,

v katerih Lepo, Dobro vse premine.