V kolikor se v telo prebije tujek, in v telesu
o(b)stane, potem je velika verjetnost za to, da bo, slej ko prej, prišlo do
tega, da se bo v telesu zastavilo razpadanje tkiva (gnitje, gnojenje), in se bo
takšno stanje le širilo. Malo počasneje, v kolikor bo obstajala pot, prek
katere se bo odmrlo tkivo lahko izločalo iz telesa, in krepko hitreje, v
kolikor takšne poti ne bo.
Stanje se bo (postopoma) normaliziralo izključno v
primeru, ko se bo tujek znova znašel tam, kamor sodi - nekje izven telesa.
Kakopak...
Zdravnik (zdravilo) lahko v primeru, da tujek OSTANE v
telesu, le lajša posledice tujka-v-telesu, lahko deluje v nasprotni smeri kot
je smer delovanja tujka, vendar v enem samem trenutku ne zmore vzpostaviti
“začetnega stanja”, ne zmore vzpostaviti pogojev/okoliščin, v okviru katerih bo
telo samo skrbelo za tisto ravnotežje, kateremu pravimo “zdravje”. Celo
nasprotno - dlje kot se tujek nahaja v telesu, večja je možnost širitve
razpadanja (zastrupljenosti), večja je torej možnost, da bo neodstranjenost tujka
pripeljala do smrti (oziroma skrajšala življenjski čas).
Čas, sam od sebe, NE more zdraviti, čeprav je res, da
telo zmore (v kolikor se bori proti okvaram, proti katerim se je usposobljeno
boriti) s časom odpravljati določena neravnovesja (bolezni), v kolikor
razpolaga (poleg lastne zmožnosti) tudi z ustreznimi “zunanjimi okoliščinami”,
ki ga s svojimi delovanji neposredno ne ogrožajo (ali pa so celo ponovnemu
vzpostavljanju ravnovesja ugodne).
Povsem enako je z obolelostmi na področju psihe! Tu,
vsekakor, NE zapisujem o boleznih, nastalih zaradi porušenega kemičnega
ravnovesja (pri teh je potrebno ustrezno zdravljenje, v fizičnem smislu,
potrebna so zdravila, ki skrbijo za vzpostavljanje razmerij, potrebnih za
kolikor toliko sprejemljivo funkcioniranje obolelega - pri trenutno
obvladljivih obolelostih, ali pa vsaj namestitev v ustreznih ustanovah ter
kolikor toliko primerna oskrba - pri trajnih okvarah oz. pri obolelostih, za
katere še ni ugotovljen način njihovega “obvladovanja” ali celo odprave), pač pa
o boleznih, nastalih zaradi - VPLIVOV IZ OKOLJA. Kakopak, tudi pri teh
obolelostih ni moč spregledati subjekta (posameznika) in njegove vloge pri
nastanku bolezni, saj do rušitev začetnega (naravno danega) ravnovesja resda
pride zaradi NEPRIMERNEGA ( = NERAZUMSKEGA) OKOLJA, vendar je NE(do)z(o)relost
subjekta (posameznika) tisti odločilen dejavnik, ki omogoča, da vpliv okolja
“seže v notranjost”, in da s svojim poseganjem v tej “notranjosti” pusti
posledice!
In zlasti na področju psihičnih težav je splošno
razširjeno prepričanje o “času, ki vse pozdravi”, in je to prepričanje še kako
- NAPAČNO, kajti...
Že res, da se tudi možgani sčasoma navadijo na to, da
smo ravnodušni na njihova opozorila (in ko postane bolečina nekaj samoumevnega,
takrat se možgani ne trudijo več s tem, da bi nas nanjo opozarjali), kar pa ne
pomeni tega, da so tudi odstranjeni tujki ( = vzroki) za nastanek slehernega
odmika od naravne zasnovanosti! Preprosto: zaznavanje otopi, ne registrira več
tujkov (posledic tujega poseganja), vendar OBENEM OTOPI TUDI IZKAZOVANJE
OBOLELEGA - postane nekoliko “resnejši”, manj dovzeten za okolje in zase,
postane predvsem BOLJ V NASPROTJU Z NARAVO, z lastno naravo, kajti...
Narava je vsakomur dala zmožnost zaznavanja (s to
zmožnostjo pomaga pri odločanju, s tem pomaga k lažjemu, boljšemu, lepšemu,
uspešnejšemu... živetju), pomeni, da je nekaj zelo narobe, če se posameznik
izkazuje z - zmanjšanjem (ali celo s popolno odsotnostjo) te zmožnosti... ne
glede na to, na katerem področju (čustvenem ali umskem) se ta otopelost
izkazuje (in se izkazuje, hkrati, na OBEH!).
Ne, je stanje glede “časa, ki zdravi” na področju
psihe celo NEVARNEJŠE, kot na področju telesa, saj telo (s poslabšanjem stanja)
zmore lažje pripeljati do odločitve o potrebnem zdravljenju, medtem ko so na
področju psihe obolelosti vidne IZKLJUČNO tistim, ki so jih zmožni
prepoznavati, in se celo/predvsem obolelim NE izkazujejo kot tisti “nekaj je
narobe”!
Ni komentarjev:
Objavite komentar