Temeljni "argument" neumnosti

S tistim »svet je takšen, kakršnega vidim«, je nemalo težav. Pa ne samo zaradi tega, ker vsakdo vidi na sebi specifičen način, in, predvsem, v odvisnosti od zmožnosti lastnega videvanja (v prvi vrsti gre za zmožnost dojemanja, šele naknadno se pojavi samo znanje), pač pa tudi zaradi tega, ker ta videvanja potekajo v sila različnih okoljih, celo časih, pa nikakor ni moč potegniti tistega »skupnega imenovalca«, ki bi določene ugotovitve vseh teh »svet je kakršnega vidim« zmogel ustoličiti v podobi PRAVILA, torej zapisa (trditve, ugotovitve), ki bi veljal za CELOTO, torej za vse tiste vsebine, ki se (v različnih okoljih in časih) izkazujejo v izjemno pestrih izvajanjih, obenem pa sodijo pod »skupno streho«, saj potekajo znotraj istih vrst, oblik življenja.

Že sama zmožnost dojemanja je izjemna ločnica, ki ugotovitve ločuje na spoznanja, ali pa, preprosto – »spoznanja« (torej na ugotovitve, katere sem bil zmožen ugotoviti, in so »meni« pravilne, a jih nikakor ne morem dokazati, z DEJSTVI, zaradi česar te »moje« ugotovitve ne morejo obstati v podobi pravil!)

Seveda, tudi pri tem ( = dokazovanju) obstaja »majhna« razlika, temelječa prav na ne/zmožnosti dojemanja, pa se zmore dogoditi (in se je velikokrat dogajalo), da razum ne zmore nagonskemu svetu dokazati tistega, česar nagonski svet NI ZMOŽEN razumeti (dojeti), in je potreben čas, da (prek posrednih izkazov, ali pa zaradi sprejetega »vseobčega konsenza«) določena ugotovitev razuma postane vseobčosti sprejemljiva, celo »normalna« (ploščata Zemlja; bakterije, ki so nadomestile »božjo voljo« pri odločanju o uspešnem postoperativnem – in tudi siceršnjem – okrevanju; dejanskost uvedbe »luči v bivališče«)… čeprav nagonskost tudi kasneje, ko so te ugotovitve že potrjene, »ve«, da so edine pravilne »resnice« tiste njene…

In obratno – kadar nagonskost »ugotavlja«, takrat lahko sicer pride do določenih mnenj, ki povsem ustrezajo posameznikovim (torej SUBJEKTIVNIM) izkušnjam, vendar s temi ugotovitvami ne more dospeti do podobe sprejemljivega konsenza, preprosto zaradi tega (ne zmore), ker so te ugotovitve le zaznamba delčka vseh izkazovanj, in »padejo«, hipoma, v primeru drugačnih podob istih vsebin! In je še neka malenkost: ker nagonski svet »razpolaga« izključno z obliko mišljenja, poimenovano »preprosto, konkretno mišljenje« (z njim »razpolaga« celoten živalski svet!), je zmožna o zadevah presojati IZKLJUČNO na temelju videnega / slišanega / otipanega / okušenega / vonjanega, torej izključno na temelju ČUTNIH zaznav… pa zmore, prav zaradi tega, »ugotavljati« le POSLEDICE (načine, na katere se določene stvari izkazujejo), ni pa zmožna, prek posrednih izkazov, dospeti do vzrokov teh posledic… pa si po svoje razlaga (npr., vsem znane razlage, oblast kvari, banke so grde, denar uničuje človeka, puška ubija, cesta vzame življenje…) in to počne tako NEUMNO, da celo predmetom daje moč odločanja, predmetom daje njih »svobodno voljo«, pa cesta nadomesti voznikovo NEUMNOST in postane kriva zaradi tega, ker je nekdo precenil lastne zmožnosti (voznika)!

In tudi pri znanju se, zlahka, zaplete, kajti – lahko razpolagam z goro nekih podatkov, a bom z njo, v kolikor gre za »ljudske modrosti«, v kolikor je to znanje napačno, lahko dospeval IZKLJUČNO do napačnih ugotovitev! In te napačnosti niti čas, vložen v »moje« ugotavljanje, ne more spremeniti v pravilnost! Pa lahko vse svoje življenje (zapišem povsem banalen primer) na Severnem tečaju iščem najbolj JUŽNO točko na planetu, lahko v to iskanje vložim na desettisoče ur svojega resnega, prizadevnega raziskovanja, lahko o tem napišem kilograme »strokovnih sestavkov«, lahko celo najdem sebi podobne, ki tudi ne dojemajo najbolje, in mi bodo vneto prikimavali, ko bom svoje modrosti širil… a bo skrajna južna točka, kljub »moji« modrosti, še vedno ostala – na jugu! In bom (v primeru lažje »razsvetlitve«, ko mi bo nekdo lahko na materialni osnovi dokazal mojo zmoto) šele kasneje spoznal… da je »indija«, katero sem se podal odkriti, in sem jo celo odkril, v bistvu – Amerika!