Za
izhodišče vzamem doživet prizor…
Nič me
ne uboga, mi je tožil lastnik pasjega mladiča, medtem ko ga je, zaman, skušal
ujeti.
Pa ga
učite, sem povprašal v odgovor.
Še ne…,
sem zaslišal.
Kaj je
moč ugotoviti, ob zapisanem? Preprosto to, da sta se srečali dve povsem enaki
pameti, pri čemer je bila pamet pasjega mladiča krepko uspešnejša (mladič je
počel natanko to, kar je želel početi – ni se pustil prijeti, pomeni, da ga je njegova
pamet pripeljala do želenega rezultata) od pameti njegovega lastnika (ki ne
samo, da se je brezuspešno trudil ujeti psička, pač pa je od njega pričakoval
to, da ga »bo razumel« in se bo nenaučen na poklic odzval lastnikovi volji).
Kakopak,
tudi moj Tar je pameten, pa še kako! Natanko ve, kaj mu prija, in na vse
kriplje si to tudi prizadeva doseči. Pa – ker sem ga namenoma pustil čimbolj
takšnega, kakršen je, po svoji naravi, porojen, tudi on uboga le deloma
oziroma, če zapišem drugače: nisem ga učil »dajati taco« in podobnih bedarij,
zna pa priti, in zna še nekaj osnovnih zadev… nekaj kot posledico mojih
prizadevanj (mojega učenja), nekaj pa v podobi povsem realne zmožnosti
povezovanja posameznih dejstev (denimo ve, da bo dobil piškot, takrat, ko mu
povem, da je »zelo priden«).
In je
pri njem tako, da ko zasliši SEdi, sede, ko porečem POči se, leže, in ko ga
pošljem po nogavICE (kup starih, odpadnih nogavic, povezanih v pasjo igračo),
poišče te svoje igralne nogavice. Pomeni, da je NAUČEN razumeti določene BESED(N)E
(POVEZAVE), medtem ko mu sama Narava ni dala zmožnosti razumevanja vsebin,
vsega tistega, kar ni neposredno dostopno čutilom, pa…
Ko mu
rečem, naj mi prinese krvavICE… ne bo šel po klobase, pač pa odfrči po svojo
igračo. Da, ima nekoliko manjšo spominsko kapaciteto od ljudi, pa reagira
(nagonsko, po pogojnem refleksu) na posamezne zloge, zaradi česar je
priporočljivo, da so vsi ukazi, namenjeni živalim, izrečeni v podobi kratkih
besed. Torej ima manjši spomin, a pamet, po kateri deluje…
Stroka
pozna enostavno, konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje. To je
mišljenje, ki zmore biti uspešno izključno v okviru čutno zaznanega, mišljenje,
ki ga vsebujejo nagoni, mišljenje, s katerim je Narava vsa živa bitja
pospremila v ravnanja po pogojnem refleksu. Pomeni, da je takšno mišljenje
usmerjeno v preprost »boj za (pre)živetje«, in deluje tako, da se odziva na
vsako konkretno (zaznano) stanje, okoliščino posebej. Pa če je ta okoliščina
prijetna, vzbudi ugodje, če je neprijetna, pa neugodje, čeprav… čeprav ene same
stvari ni, ki bi obstajala le v svoji enoplastni podobi, in zna, na primer,
pogled na nož psa odgnati, čeprav je nož v roki zato, da taistemu psu pripravi
obrok.
In
natanko tako, torej v podobi enostavnega, konkretnega, neposredno
vzročno-posledičnega mišljenja, v okviru nagonov in pogojnega refleksa… deluje
absolutna večina človeštva!
Ampak,
slišim ugovor, ljudje marsikaj vemo… marsikaj znamo… imamo tehnologijo, jo
uporabljamo… hodimo v službo… rešujemo lastne težave…
Pojdimo
po vrsti.
Ljudje
marsikaj vemo. Res
je, marsikaj, in izključno tisto, kar smo se NAUČILI vedeti, pomeni, da tudi
sami povezujemo določene besede (s katerimi so nam znanja prenašali) z
ustreznimi aktivnostmi. In znamo narediti mizo, stol, cesto, hišo, a vsega
naštetega mišljenje, kakršno je dano večini živih bitij, NI ZMOŽNO izmisliti
(se pa nauči izdelovati).
Ko bi
ljudje RES vedeli (v smislu RAZUMEVANJA), in ko bi držala tista »vsi ljudje vse
vemo«, potem… potem bi, bržčas, vedeli tudi to, kako »delati« pogoje sobivanja,
da bi – normalno, nemoteno sobivali!
Tudi
običajen nagonski, živalski svet marsikaj ve. Denimo ve kako (brez vseh
pripomočkov in na osnovi izključno lastnih zmožnosti) pre/živeti v krutih
naravnih razmerah. Ne da bi samemu sebi povzročal težave, kakor jih samemu sebi
povzroča človeštvo. In tudi običajen živalski svet se uči, iz dneva v dan
nabira izkušnje in jih, za razliko od človeštva, s pridom koristi – v lasten
prid.
Ne
nazadnje, pes se nauči iskati nevarne snovi, ali ponesrečence, nauči se brzdati
agresivne osebe, nauči se opravljati poklic reševalnega, policijskega psa, psa vodnika,
psa, namenjenega v terapevtske namene…
Torej:
žival tudi marsikaj ve, in zmore s tem svojim vedenjem povsem normalno živeti v
svojem (naravnem) okolju. Kaj pa človeštvo?!
Ljudje
marsikaj znamo.
Res je, znamo. In znamo (velja za že omenjeno absolutno večino) SAMO tisto, kar
smo se NAUČILI znati. Znamo uporabljati orodje (pripomočke), znamo zidati
bivališča, znamo uporabljati vse dosežke razuma (sicer na tem področju rado
prihaja do absurda, in je v »dosežkih razuma« krepko več umnosti, kot v
njihovih uporabnikih, a kljub temu), znamo večino tistega, kar potrebujemo znati
v nekih običajnih razmerah in v okolju, v katerem živimo in na katerega smo se
privajali skozi generacije. Koliko pa zares znamo – o tem pa pričajo vse tiste
vsebine, katerih ni moč videti (z očmi), slišati (z ušesi), otipati (s prsti),
vonjati (z nosom), okusiti (z brbončicami), o tem, denimo, najlepše priča tok
dogajanj, imenovan »človeška zgodovina« - vrti se, iz časa v čas, povsem po enakih
načelih, pa se izmenično menjavata čas »zdravljenja ran preživelih in gradnja«
in čas »pobijanja in rušitve«. In koliko zares znamo, o tem priča tudi naše
sobivanje, v katerem nikakor nismo zmožni dojeti, da je svet sestavljen iz
različnosti, in da ima vsaka različnost pravico do svojega načina življenja!
Tudi
običajne živali marsikaj znajo, tako s pripomočki (orodji), kakor brez njih
(zahvaljujoč njihovim, naravno danim, zmožnostim). Znajo, kiti, brezžično
govoriti na nekaj deset kilometrov dolgih razdaljah… znajo, ptice, z lastnimi
močmi, preleteti pot s severa Evrope v Afriko… znajo se, delfini, brez opore,
pognati dva metra nad morsko gladino… skratka: tudi živali znajo, vse tisto,
kar potrebujejo za čimbolj nemoteno življenje. In znajo celo uporabljati orodja
(pripomočke), bodisi takšna, kakršne najdejo v okolici (opica uporabi kamen, da
stre kokosov oreh), bodisi te najdene stvari prilagodijo lastnim potrebam
(določene ptice odlomijo delček vejice, da potem z njim izbezajo črviča iz
luknje), bodisi ugotovijo, da zmorejo uporabljati dosežke človeštva (sraka nosi
orehe na cesto, ter počaka, da jih avtomobilsko kolo stre). Predvsem pa znajo –
normalno sobivati, tako znotraj vsake posamezne vrste, kakor medvrstno (niso ne
pohlepne, ne maščevalne, ne pobijalsko nastrojene).
Ljudje
imamo tehnologijo, in jo uporabljamo.
Res je, tehnologija je obče dobro, a je res tudi to, da taista občost zanjo –
ni zaslužna! Z enostavnim, konkretnim, neposredno vzročno-posledičnim
mišljenjem ni možen celovit vpogled, in brez zmožnosti abstraktnega mišljenja
ni moč »videti« zadevščin, ki so čutnim zaznavam nedosegljive! Zato je bila
Zemlja toliko časa ploščata, zato so se posmehovali Pasterju (ko je govoril o
bakterijah), zato so bili prvi poskusi elektrifikacije (in še marsičesa drugega)
neuspešni, ker večina, preprosto, ni zmogla razumeti dejstev, preko katerih je
bilo (torej POSREDNO) moč sklepati o nečem očem nevidnem. In zato tudi »zgodovinsko
cikcakanje«, ker večina, preprosto, ni zmožna razumeti (vedeti o) niti posledic
lastnih ravnanj (medtem ko vse na tem svetu poteka po strogo obstoječih
pravilih, in se pri vsaki stvari neizogibno na koncu srečata prvi vzrok in
zadnja posledica, v enem in istem »telesu«… KER sem izvolil nesposobne /torej
sem jaz vzrok tega, da so nesposobni prišli do možnosti urejanja družbenih
razmer/, izključno zaradi tega sem, na koncu, nezadovoljen z rezultati /moje
lastne volje, izkazane pri odločanju).
Da,
tako je, žal, in zgolj tako.
Tudi
običajne živali znajo uporabljati tehnologijo. Srako (in njeno trtje orehov)
sem že omenil, pa pripišem tudi rejne živali, ki znajo uporabljati hlev (za
svoje zaklonišče), napajalne naprave, celo na uro znajo gledati (o čemer vedo
tisti, ki zmorejo opaziti, da se, iz dneva v dan, ob približno istem času,
živali v hlevu oglašajo, želeč bodisi hrano, bodisi molžo… in da se, iz dneva v
dan, ob približno istem času, s pašnika nabere živina, pred vhodom,
pripravljena za pot v hlev)… in znajo zdresirane živali (v cirkusu, denimo) voziti
kolo, avtomobilčke… torej znajo natanko tisto, in toliko, kolikor so se naučile
znati. Enako kot pri človeški večini. Je pa res, da običajnim živalim ne bi
dajal v šape odločanja o uporabi jedrske energije. A tega ne bi dal tudi v
večinsko človeško odločanje!
Ljudje
hodimo v službo.
Res je, tudi tega smo se naučili. In smo se naučili, da za delo prejmemo denar,
in smo se naučili, da z denarjem lahko plačujemo. In to je to, bolj ali manj
vse. Vendar…
Tudi
službeni psi »hodijo v službo«, opravljajo neke svoje službene zadolžitve, tudi
vprežna žival vleče voz, ali plug, pomeni, da se izkazuje z nekim (človeku) koristnim
prispevanjem, in, ne nazadnje, tudi maček po službeni dolžnosti lovi miši. V
čem smo, glede služb, tako posebni? Ker delamo za hrano (preživetje), torej
zaradi tega, ker MORAMO? Ne, tudi v tem ni nobene razlike, napram običajnemu
živalskemu svetu.
Ljudje
rešujemo lastne težave.
Tu bi se dalo ugovarjati na dolgo in široko, obenem spregovoriti tudi o prislovični
pridnosti, prizadevnosti, sposobnosti, ter se hkrati čuditi preprostemu
dejstvu: če smo tako zmožni reševati lastne težave, kako to, da se te težave v
časih vsesplošnega (so)odločanja samo povečujejo?! Kako to, da se iz generacije
v generacijo srečujemo s povsem istimi problemi, praviloma vezanimi na samo
(pre)živetje? Kako, za vraga, vsaj del težav ne odpade, ko pa jih tako »znamo
reševati«?
Pri
običajnem živalskem svetu je znanje reševanja težav dokaj izkazano, kajti od
tega znanja je dejansko odvisno golo (pre)živetje slehernega posameznika, s tem
tudi vrste. In glede na to, da ti posamezniki (vrste) kar uspešno ohranjajo
svoje mesto na planetu (razen takrat, kadar jih, tudi do iztrebljanja, privede
človeška »pamet«), bi si upal trditi, da so dokaj pametne, in da ne
precenjujejo lastnih zmožnosti. Tako kot to počne obče človeštvo, s tem, ko je
prepričano v lastno – razumskost!
Da, in
tu se pojavi tudi druga oblika (način, vrsta) mišljenja: celovito oz.
kompleksno mišljenje, oplemeniteno z zmožnostjo abstraktnega mišljenja!
Pravzaprav je abstraktno mišljenje PREDPOGOJ vsake (in vseh) iznajdb, odkritij,
kajti le z njegovo pomočjo je moč »videti« - očem nevidno, dostopno izključno
logiki, zmožnosti razumevanja (naravnih) zakonitosti, torej tistih pravil, po
katerih vse poteka! In tu se zatakne, pri tem mišljenju – niti prstov ene roke
ne potrebujem, da bi preštel odstotke tistih, odraslih, ki so znotraj človeštva
zmožni abstraktnega mišljenja. In se zato človeštvo (kot celota) izkazuje z
NERAZUMNIMI ravnanji (čeprav se ne bi smelo, ko bi bilo razumno!), medtem ko se
z nerazumnimi dejanji NE izkazujejo živali (ki ne skušajo prek lastne naravne
zastavljenosti, prek lastnih sposobnosti)… in so zato odkritja, iznajdbe
rezultat peščice posameznikov, katerim (domnevajoč, da smo sami razumni,
domnevajoč, da sami »vse vemo«) pravimo »geniji«. A niso, ti posamezniki,
nikakršni geniji, so zgolj – razumni ljudje. Četudi je potem, posledično,
absolutna večina preostalih le – nerazumsko delujoče, povsem nagonsko
(soodločujoče) telo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar