Nagonski
svet poteka v podobi »družbene lestvice«. Le-ta je zastavljena piramidno, in
višje ko si (na tej lestvici), boljši položaj imaš, več pravic ti pripada,
večja je tvoja moč odločanja, tvoja veljava.
V »naravi«
razvrščanje poteka izključno na osnovi sile (moči), in edino pravilo, ki velja
(v »boju za preživetje«), je pravilo močnejšega.
Tudi v
človeškem svetu obstaja nagonski del, celo v večini je, absolutni. In ta, »človeški
nagonski del«, posluje po istih principih, kot so principi, ki veljajo v »naravi«.
Pri čemer ga ovira ena sama težava, in ta je v tem, da je razumski človek izmislil
neka »pravila obnašanja«, ETIKO, s pomočjo katere naj bi bilo izvedljivo »človečno
sobivanje« (in v okviru tega tudi upoštevanje manj močnih, uvidevnost). Pa…
Ker ta
pravila skušajo onemogočiti razreševanje zadev po sistemu grobe sile (moči), in
je takšno delovanje (v normalnih, razumskih razmerah) celo protizakonito, se je
nagonski del človeštva prilagodil, in skuša samemu sebi veljavo pridobiti na
drugačen način. In je fizično silo oz. moč nadomestil s silo (močjo,
zmožnostjo) pridobivanja vsega tistega, materialnega, kar nagonskemu svetu »pomeni«,
kar ima zanj določeno »veljavo« - s pridobivanjem stvari (predmetov) in »položajev«
(statusov, od šolskega spričevala, do položaja odločanja).
Če
zapišem preprosteje: več kot imaš (materialnega), več lahko (drugim) pokažeš,
več velja (tvoja moč), posledično več veljaš sam, in več jih je, ki ti
zavidajo. Super, na prvi pogled, z eno samo napako, kajti – več kot je tistih,
ki ti zavidajo, več nasprotnikov imaš, več je tistih, ki bodo z veseljem
dočakali tvoj padec!
Potrošništvo
je stanje, v katerem se nagonski del človeštva izkazuje s »kupovanjem prek vseh
razumnih meja«: vse, kar vidiš, vse, kar imajo drugi, to MORAŠ imeti tudi sam!
In v kolikor ti uspeva, si s kupovanjem (imetjem) porajaš zadovoljstvo (in »osebno
veljavo«, v lastnih očeh in v očeh sebi enakih), v kolikor ti ne uspeva, se
porodi nezadovoljstvo, ki samo raste (sorazmerno s časom tega neuspevanja).
Odgovor
na to naravno danost (na večno glad), na t. im. potrošništvo, je »hiperprodukcija«
(prekomerno proizvajanje) – kakor je nebrzdana glad po materialnem, tako je
nebrzdana proizvodnja materialnega, ki v povsem preprosti naravni danosti ( =
večna lakota) nagonskega sveta najde lastno priložnost za uspevanje. In NIKAKOR
ni obratno, kajti – najprej se pojavi lakota, šele nato pride do tega, da
omisliš tisti »nekaj«, s čemer jo boš hranil. Govorim, kakopak, o izhodiščnem
položaju, za katerega je značilna POTREBA PO UMEŠČANJU (potreba po imeti vse in
več). Kakopak, v nadaljevanju zmore proizvodnja (poznavajoč naravo nagonskega
sveta) ponujati nove in nove proizvode, ki sploh NISO POMEMBNI za samo fizično
preživetje, a štejejo na področju PRIDOBIVANJA OSEBNE »VELJAVE«… in to tudi
uspešno počne.
Da gre
pri tem za sila nehvaležen začaran krog, v katerem nagonska narava ogroža
lasten položaj, si slabša možnosti nemotenega preživetja, je tudi dejstvo,
kajti – v kolikor želi proizvajalec »proizvajati na veliko«, potem mora imeti
veliko kupcev. V kolikor naj bi imel veliko kupcev, morajo biti cene proizvodov
dosegljive večini. V kolikor naj bi bile cene dosegljive ( = nizke), je
potrebno zmanjšati stroške (proizvodnje, prodaje). In – ker ni moč nižati
stroškov surovin (vse surovine na planetu obstajajo v omejenih količinah, in z
njihovo porabo se te količine le manjšajo, in manj kot je nečesa, večjo ceno
ima…), ostaja izvedljivo eno samo področje, na katerem proizvajalec zmore
obvladovati stroške, in to je – področje dela. Lahko niža plače, lahko odpušča
(in uvaja, namesto fizične delovne sile, mehanizacijo), z drugimi besedami:
proizvajalec, v želji po nižanju cen (kar je sila simpatično nagonskemu
povprečnežu), odpušča delovno silo in/ali jo ceneje (manj) plačuje, vendar
sočasno, s tem, pripelje do tega, da se, posledično, oža krog morebitnih kupcev
(če sem brezposeln ali če imam tako majhno plačo, da z njo komajda fizično
preživim, potem ne zmorem kupovati vsega, kar bi želel), pa (proizvajalec,
prodajalec) išče (najde) druge načine prodaje ( = posojila, hipoteke), s
katerimi dodatno (na daljši rok) izčrpava plačilno zmožnost »potrošnika«, in,
kakorkoli obrneš, takšna NEUMNOST, kakršna opredeljuje nagonski del človeštva
(znotraj razumsko urejenega sveta), brezpogojno privede do stanja, v katerem se
taisti potrošnik, ki ŽELI nizke cene (sebi dosegljive proizvode), znajde v
vlogi NEZADOVOLJNEGA, kupno nezmožnega dela skupnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar