Trditev,
povsem običajna, potemtakem »normalna«, ampak – ob njej zapišem tisti BEDARIJA!
Kajti: v kolikor »ima pes rad mir, ko je«, potem moj Tar NI pes, ker ima raje
to, da mu jaz dajem hrano?! Ker sem ga scrkljal, ga, s tem, »pokvaril«? Ja, po »logiki«
neumnosti, bržčas res, dejansko pa…
Tudi
pes je socialno bitje, ne samo, da se rad druži, družbo dobesedno potrebuje,
za svoj nemoten razvoj/obstoj! In tudi v človekovem okolju se pes počuti
kot član (del) tropa.
Ko mu
nasujem brikete v posodo, jih bo jedel, če bo ZARES zelo lačen, in druge
možnosti kot »jesti-iz-posode« ne bo. In bo jedel »nemarno« - bo hitel čim prej
pojesti (zaradi tega bo drobil po tleh), da bi se čim prej vrnil v družbo
oziroma v druženje, vmes bo prihajal (tudi) k meni, kakorkoli že, bo (po)jedel,
a zgolj in samo to.
Ko mu
ponudim možnost izbire, in nasujem brikete v posodo, potem pa ga »povprašam«,
če naj mu jaz dajem jesti… začne poskakovati od veselja, mahati z repom in se
za hrano v posodi sploh NE zmeni, le spremlja moje gibe, to, kako grem z roko
po posodo, počaka, da se usedem (ves čas radostno »pleše« krog mene«, nato pa
se začne najin »obred« ( = hranjenje), ki pa je krepko VEČ kot samo »obred«
(hranjenje)!
Med
hranjenjem, ko je iz moje roke, razvijava, plemenitiva, utrjujeva najino povezanost,
prijateljstvo, socializiranost. Zreva si v oči, »božam« ga z besedami, ga, tu
in tam (po)božam v fizičnem pomenu besede, sedi tik mene, SVA SKUPAJ tudi pri
opravilu, njegovem, imenovanem – hranjenje. Pomeni, da si DELIVA tudi čas, v
katerem ima, po mnenju neumnosti, »pes rad mir«! In – le kaj počneš s
prijateljem oziroma s tistim, ki ga imaš rad, kot to, da z njim – DELIŠ?!
Res je,
v svetu različnovrstnih nagonov je težko, nemogoče kaj takega, kajti nagoni
stremijo predvsem k lastnemu zadovoljstvu, pa imajo tudi sami radi mir (kadar
jim tako zaprija) takrat, ko »ima pes mir, da se hrani«. Vendar… v takšnem
svetu pes NI (in ne more biti!) »človekov najstarejši prijatelj«, ker prijateljstvo,
preprosto, ne poteka po sistemu vsak-k-sebi, pa tudi…
Sem
Tara zdresiral, da sedaj rad tako je? Sem ga scrkljal? Ne prvo, ne drugo. Na
začetku je tudi on želel »imeti mir pri hranjenju«, dokler je še »preizkušal/ugotavljal
teren oziroma mene«. In šele kasneje, ko sva vzpostavila odnos MEDSEBOJNEGA
POPOLNEGA ZAUPANJA, ko se (posledično) ni več čutil ogroženega (kakorkoli) z
moje strani, takrat je pokazal, da zmore, zna, da želi biti dejansko sobivajoč
z menoj, da v svoji naravni zasnovanosti sploh – NI zver (to, pač, je, po
uradnih klasifikacijah, ker se njegova vrsta v naravi preživlja s plenjenjem).
Pomeni, da me je Tar, žival, postavil na najvišjo možno stopničko njegovega
vrednotenja, s tem, ko mi je začel izkazovati popolno zaupanje! In se ne čuti v
podrejenem položaju (prijateljstvo, bojda, ni podrejanje, izkoriščanje nekoga!),
in rad preživi sleherni možen trenutek Z menoj, ne le ob meni. Ker NI STVAR
(zame in meni), pač pa je sobivajoč del skupnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar