Tako, Malo…

… spet sedim, ob kavi, za tipkovnico, in ti sporočam, da je – obljuba izpolnjena! Resda je nikoli slišala nisi, pa o njej ničesar ne moreš vedeti, a sem jo izrekel. V sebi, sem jo izrekel, zgolj. A tudi takšna šteje. Še kako šteje, tam, kakopak, kjer beseda nekaj velja! Samo tam, ker, veš – tam, kjer besede v prazno letijo, tam, nikoli, ničesar ne išči, ker ne boš našla, ničesar, omembe vrednega. Ker tega, vrednega, preprosto, ni!

 

Da, tudi na tretjo teraso je odprta pot! In je prehod, po celi dolžini, očiščen, pa – kjer je bilo žagati, je odžagano, kjer kositi, pokošeno. In sta tudi motorka in kosa danes prišli na svoj račun, čeprav se je tudi lisičji rep vrtel, in to tako vrtel, da, verjemi, dobro čutim…

 

Predstavljati si ne moreš, kako sem se nasprehodil po bregu! Je bilo potrebno tudi pospraviti. In – mreže na prvi kup, les za ogrevanje na drugega, pokošeno na tretjega, na četrtega pa odpadno vejevje in steblovje. Samo za to, da sem orodje nazaj, k hiši, spravil, sem moral trikrat gori-doli…

 

Kakorkoli že, utrujen, resda, a zadovoljen! Malček me sicer motijo neke bodice in trni, kateri so se mi, kljub rokavicam, v dlaneh, in v prstih, naselili, a so krepko manj moteči, ti trni, in boleči, od tistih, ki so mi bili globje, do samega dna globine, zasajani. In se, še vedno, zasajajo. Na mojo »srečo« na izjemno »uvideven« način, da, »uvideven«, lahko bi celo zapisal, da na »ljubeč« način, tisti »do zadnjega diha« način. »Ljubeč«. Čeprav… pozabiva, na to, zdaj, in tukaj. Pustmo stat, bi dejal Iztok, pustmo stat…

 

Komaj čakam, da jutri prispeva domov. In da vidim, ter gledam, tvoj žareč obraz, nasmeh na njem, razvlečen med ušesoma, in iskrice, v tvojih očeh, ko ugotoviš, da je tata povečal tvoje igrišče. Občutno povečal. Že res, da se, to igrišče, nahaja v nekem zakotju, sila bednem zakotju, v katerem tvoj, še bolj beden, tata živi, a si, kljub temu, zadovoljna, tudi kadar si tu. Ja, glasno je slišat tvoje zadovoljstvo, tvoj smeh, sijoče videt tvoj obraz!

 

Pač, očitno nisi prezahtevna, nasprotno, si z majhnim zadovoljna. Pa ti celo tata, butec, beden butec, in njegovo še bolj butasto srce, zadoščata, za pesem, da v tebi poje! Res te ne razumem – kako, za vraga, ti je to lahko dovolj, ko pa je tatino srce, od nekdaj, v okvari, z napako, in drugega, kot samo to, da zmore imeti rado, zares rado, ne zna?!

 

Čudno si, dete moje milo, popolnoma čudno! A, kljub temu – Seronja moj lepi, mili, dobri, rad te imam!