Baje je
življenje nekakšna predstava,
predstava
pa mora nenehno naprej,
izkazane
vloge čas več ne priznava,
v
pozabo gre hitro, če ne celo prej…
Odbrenkaš,
kar v brenkanje dano bilo je,
za hrbtom
ostane, kjer oder živi,
ne
moreš drugače, ne da se na dvoje,
je
treba naprej, če nazaj moč ti ni…
Zamahneš
z rokó, kaj potem, več ne šteje,
kaj štelo
bi ti, kar, za hrbtom, umre,
v
spominu, morda, za nek hipec, ogreje,
če ni,
da mrcvari, trpinči, in žge…
Ja,
takšna je sreča, za hipec vztraja,
zato,
da le žgala bi, ko je več ni,
zaman,
kdor po srečo se tjakaj podaja,
kjer
oder po svoje predstavo vrti…
Za
srečo živeti je treba imeti
vsaj dušo,
ki poje, in solze pozna,
in tudi
srce, ki živi, da sme greti,
da
zvezde ne klati s prostranstva neba…
Ni komentarjev:
Objavite komentar