Če hočem še biti…

Če hočem še biti, če hočem obstati,

za čičke vse moje, ja, vsaj radi njih,

ne morem v neskončnost s teboj se dajati,

medtem ko le kvariš, razkrajaš vsak dih!

Ne morem, ne morem z norostjo se bosti,

ne mislim na glavi, stojim na nogah,

verjemi, po vseh teh mi letih je dosti,

tega, da gradim, ti sesuvaš v prah!

Če hočem še biti, kar sploh mi je dano,

umaknem se v kot, ti po svoje divjaj,

naj bo ti po željah globokih postlano,

uspe ti, verjemi, se spraviš v kraj!

Ne morem, in nočem, dovolj je, prek glave,

naj žene te tja, kamor sama hitiš,

čemu bi postal žrtev tvoje zabave,

mar misliš, da sama na svetu trpiš?!

Če hočem še biti, če biti sem vreden,

potem je dovolj, res dovolj mi vsega!

Čemu za odnos nek, popolnoma beden,

v nenehnost nalagal bi si le gorja?!

Ne morem, in nočem, sem te že sestavil,

crkaval, da zmogla si iti naprej,

da drek se prav vsak bo s teboj onegavil,

zdaj vsaj na očeh mi, za hrbtom poprej?!

Ne, NE, ne morem, ne morem, če hočem še biti,

dovolj je bilo že vsega, prek glavé,

če ni ti drugače, kot le razkrojiti:

naj srečno ti bo, vse do pekla grede!