Počakaj, še malo…

Ne vem, če pomniš, a »stroka« ti je, leta dolgo, in popolnoma neuspešno, »zdravila«, ja, z zdravili, neka kronična stanja. Neko kronično slabokrvnost, denimo, pa kronične omedlevice, nespečnost, migrene, želodčne težave, mišično zakrčenost, izgubljanje spomina… Leta dolgo, z zdravili, in – povsem brezuspešno! Stanja so ostajala, in ne samo to, poslabševala so se…

 

Vidiš, vse to je izginilo, dobesedno izginilo, ko sem ti krče odpravljal, in jih odpravil! Pomniš, kako je žarel tvoj obraz, ko si bolna, z neko virozo, šla k zdravniku, in te je poslal v laboratorij, kjer so ugotovili, da – imaš odlično kri! Odlično! Nič več sledu o neki slabokrvnosti, leta trajajoči! Nič več. Brez ene same tablete…

 

Velikokrat sem ti moral s časopisi, z datumom, zapisanim na računalniku dokazovati, v katerem letu obstajaš. Velikokrat.

Velikokrat sem ti moral dokazovati, z nekimi materialnimi zadevami, tvoje lastno, poprejšnje, obstajanje, tvoja lastna početja. Ja, tudi o tem, v katero šolo si hodila. Velikokrat!

 

In, za čuda, izkazalo se je, pri teh zadevah, da »stroka« izjemno veliko »ve«! Nikomur, nikomur od teh, ki so te »zdravili«, niti na misel ni padlo to, da je, mogoče, nekaj v glavi narobe, ker zdravila nikakršnega učinka nimajo, čeprav bi ga morala imeti! Nikomur!

 

S spominom se ti že začenja izkazovati slabšanje! Žal, ali pa k sreči, a se ti. Pravzaprav neke mehanske okvare, ki bi neposredno povzročala pešanje spomina, pri tebi ni. Kakor je tudi prej ni bilo, ko so jo skušali, neobstoječo, odpraviti.

Ja, se dogaja, ko si sporočila o Mali izmenjujeva, da ti moram, zaporedoma, o istem, tudi dvakrat zapisovati. Pa ne zaradi tega, ker ne bi prvega zapisa prebrala. In ne zaradi tega, ker bi ti, zares, začel spomin, sam po sebi, nagajati. Ne, daleč od tega, pač pa – zaradi tega, ker prvo sporočilo prebereš v popolnoma neki drugi svoji podobi, kot je tista, ki o njem ničesar ne ve, pa o istem sprašuje!

Da, spomin je že začel izkazovati tvojo »uspešnost« pri »razreševanju« težav, ki te pestijo!

 

Tudi migrene postajajo vse pogostejše. Pravzaprav si, v času od svojega odhoda, pa do danes, več dni preživela v nekem bolehnem, fizično bolezenskem stanju, kot izven njega. Tudi tu se bo razmerje med biti-zdrav in biti-bolan slabšalo, zares slabšalo.

Sicer ne vem, če se že na krvi pozna, glede na to, da teh informacij nimam, a se bo, jamčim, zagotovo poznalo!

 

Morda je to, da malodane do nekega polnega sesutja dospeš, dejansko edina zadeva, ki utegne, vsaj generalno gledano, tvoja ravnanja preusmeriti. Vsaj tista tvoja ravnanja, ki se ne odvijajo za (mojim) hrbtom. Psihično in fizično sesutje. Pomeni, da se moraš, očitno, znova znajti tam, kjer si že bila, takrat, ko nisi samo razmišljala, o tem, da bi svojo žalostno zgodbo fizično zaključila, pač pa si to tudi poskušala narediti. Resda neuspešno, a si.

 

Danes so okoliščine krepko drugačne, kot so nekoč bile…

 

Najprej – obstaja Mala, in to, da obstaja, pomeni, da niti slučajno ni več možnosti za to, da bi po dvanajst ur, in tudi več, (vsako)dnevno, razreševala tvoje težave! Da bi le-te bile odpravljene v petnajstih mesecih, in ne v petih do sedmih letih, kakor so predvidevali tisti, ki zares vedo, o čem govorijo! Pomeni, z drugimi besedami, da bo takrat, ko ponovno dospeš v nekoč že dospelo stanje, dejansko potrebnega leta in leta zdravljenja, in to takšnega zdravljenja, da je, zares, vprašljiva njegova učinkovitost, in da je, predvsem, vprašljivo to, ali bodo vzroki zares odklonjeni, vzroki težav, ali pa te bodo zgolj naučili živeti z njimi. In, kakopak, posledično, na krepko manj kakovostni ravni živetja, kot je tisto, do katerega si, nekoč, dospela.

 

Drugo – danes se krepko bolje poznava! Pardon, TI mene še NE poznaš v celoti. Veš, kaj sem pripravljen, in zmožen, narediti za tiste, ki si mojega življenja zaslužijo, NE poznaš me v podobah, v katerih se znam izkazati do tistih, ki so mi pokazali svoj odnos, svojo »hvaležnost«.

Ne, ne, ne, ne se bati, ne dajem »udarcev pod pasom«, ne izživljam se, nad nikomer, nikomur namenoma ne svinjam, je pa dejstvo, da se zmorem dajati le v odvisnosti od smotrnosti mojega dajanja, v odvisnosti od vrednosti tistih, katerim se dajem. Pa obstajajo, takšni, kakršni od mene kaj več, kot samo nekaj osnovnega, ne smejo pričakovati. Ne bom jim škodoval, a tudi roke jim ne bom ponujal.

Ja, danes vem, kakor sem vedel vselej, tisti KDO si, in si, v tem svojem KDO-ju nekaj čudovitega. A vem, na žalost, tudi tisti KAJ si, v stanju svoje vzplamtele, in tudi siceršnje, umirjene, bolezni. In v tem stanju, verjemi, porajaš silovite dvome v to, ali je pomoč, zlasti takšna, ki terja odpovedovanje lastnemu življenju, smotrna!

 

Kakorkoli že, tam, kjer sedaj »živiš«, med temi, s katerimi »živiš«, lahko iščeš pomoči kolikor hočeš, a je nikoli ne boš našla! Nikoli. Nimajo radi tebe, zgolj sebe. Niso se pripravljeni, za tebe, sebi, svojemu načinu živetja, odreči. Niso!

Tudi »strokovnjakinja«, ki je tvoja nadzorna »zdravnica«, ni neko jamstvo tega, da bi ti lahko, kakorkoli, pomagala. Razen, morda, z nekimi tabletami, za katere pa oba veva, da ničesar ne razrešujejo, da zmorejo, zgolj kratkoročno, delovati, pri čemer je njih učinkovanje vse manjše, in manjše…

 

Ja, prav zaradi tega, ker ne zmore niti o lastnem »jutri« razmisliti, prav zaradi tega se neuravnovešenosti pravi – neuravnovešenost! In tudi ko boš dospela, tudi v fizična stanja, v katerih si že bila, boš, najprej, hodila k »zdravnikom«, ki te bodo »zdravili«, ne da bi to zares tudi počeli. Ne vem, morda pa se celo čudež zgodi, in naletiš na nekega zdravnika, ki bo zares imel nekaj v glavi, ne samo papagajske zmožnosti naučiti-se-ponavljati-naučeno. Morda, čeprav so redki.

 

In, kar je še najbolj žalostno – tudi ti boš »vedela«, da te fizične zadeve mučijo, in tudi tebi ne bo niti na misel prišlo, da bi bilo potrebno v glavi nek »remont« narediti. Zanimivo, kajne, sila zanimivo stanje, ki zmožnosti – nezmožnih izkazuje?!

 

Težava je, veš – nisi še dospela do starosti, si nekje sredi svojega časa, pomeni, da naj bi te še veliko let, kar nekaj desetletij čakalo, in je grozljivo, če te čakajo okrašena s samimi težavami. Misliš, zares misliš, da si zmožna te težave odpraviti?! Ali jih boš, si jih boš, samo povečevala, večala in večala, dokler…

 

Ah, skorajda bi pozabil! Tudi moj čas se izteka, in vse manj je, v meni, neke moči, energije, da o volji, temelječi na spoznanem, niti ne govorim.

Ja, dejstvo, čudeži se ne dogajajo na vsakem koraku! Redko, sila redko se zgodijo, neka naključja, srečna, presodna, celo o živetju odločujoča. In, vidiš, ti si nekaj takega – zavrgla! Zlahka.

 

Kakorkoli že, tam, kjer sedaj »živiš«, in med temi, s katerimi »živiš«, ne pričakuj nikakršne (od)rešitve! Tudi pri »strokovnjakinji« ne. Je čudo, mar ne, kadar porodničarka, ki se z nekim konkretnim zapisom, svojim, ob porodu, izkaže, z zapisom, s katerim želi na nekaj opozoriti, o glavi ve – krepko več, kot »ve« tvoja »strokovnjakinja« za glavo!