Samo
enkrat živiš, in zato je potrebno živeti tako, kot ti najbolj prija.
Prepričanje, s katerim se malodane vsi izkazujejo…
Narobe,
Malo. Tako narobe, da bolj biti ne bi moglo!
Ja, res
je, enkrat samkrat živiš. Pravzaprav ti je zgolj živetje, obstajanje dano, za
samo življenje pa mora vsakdo poskrbeti. Sam. S seboj, s svojimi ravnanji, s
svojimi izkazovanji, s svojimi zmožnostmi.
Življenje,
dete moje, ni obstajanje. Obstajanje je zgolj predpogoj življenja. Njim,
večinskim, pa je obstajanje končni dosežek.
Vse kar
obstaja, potrebuje neko svojo hrano, potrebuje neko svojo varnost, potrebuje,
skratka, okoliščine, znotraj katerih zmore, in sme, obstajati. Vse. In vse, kar
obstaja, hiti v največji možni meri te okoliščine izrabljati, sebi v prid, v
lastni nezmožnosti, da bi tem okoliščinam vračalo, da bi te okoliščine
spreminjalo. Ja, tudi znotraj teh okoliščin je tisto, kar hoče obstajati, pa
nikakor tega ne zmore v zadovoljstvu doseči, v nenehnem boju, v katerem slednja
posamičnost sebi terja, in jemlje, na način, da taisto drugim onemogoča,
odvzema.
Človek,
sončece moje zlato, je v drugačne namene porojen! Ne v sebičnost, ne v
neuvidevnost, ne v goltavost!
Človek
ni porojen v to, da samo izrablja okoliščine, pač pa predvsem v to, da jih
spreminja, da jih, vsaj skuša, takšne narediti, da bodo celoti, vsem,
zagotavljale čim bolj nemoteno obstajanje. Ja, obstajanje, kajti – za življenje
mora vsakdo sam poskrbeti, v kolikor ima s čem, kakopak.
Samo
enkrat živiš. Res je. Vsemu je usojeno samo eno živetje, vsemu. Tudi kamen, ki
se od skale odkruši, zato, da se v pesek drobi, in v mivko, pa da se potem spet
v skalo tvori, in nek, tozadevno svoj, krog vzdržuje, da, tudi kamen,
katerikoli, nikoli več isti ne more postati. Nikoli. Potemtakem…
Če je
porojeno, vse, na tem svetu, v podobah posamičnosti, v podobah, katere naj bi,
vsaka na svoj način, o nekih, vsaj obrobnih, drugačnostih govorile, potem naj
bi, bržčas, veljalo to, da – če si, vsaj v malenkostih, nekaj zase, nekaj, kar
nič drugega, nihče drug ni, potem je velik greh, kadar živetje preživiš natanko
tako, kot ga preživi vse ostalo. Kot ga preživi kamen, cvet, drevo, srna…
Veš
koliko kamnov je že živelo, na tem svetu? Koliko cvetov je že cvetelo, in
odcvetelo? Veš, koliko dreves je raslo, da so do svojih smrti dospela? Koliko
srn, ne nazadnje, koliko teh, katerim je njih biti smisel njihovega bivanja, je
že tlačilo ta planet? Nešteto! Da, nešteto! In veš, morda, kaj je za vsem tem
ostalo? Poleg nekih kamnov, in vse bolj zbledelih napisov na njih? Nič.
Popolnoma nič! Le neko potomstvo, za katero dobesedno vse, kar obstaja, od
kamna naprej, zmore poskrbeti. Nič!
Res je,
Malo, svetlo moje bitjece, enkrat samkrat živiš. In zato, prav zaradi tega, ti
mora biti bolj pomembno to, kar iz svoje zmožnosti obstajanja narediš, to, da
iz svojega živetja do življenja dospeš, kot to, da v prazno, v zaman, da
dobesedno v nič obstajaš, in da to čim dlje počneš. Da, krepko bolj bi ti
moralo, in naj ti bo, biti pomembno to, KAKO živiš, kot tisti KOLIKO, časa, boš
obstajala, hiteč proti neizogibnemu koncu. Pa…
Če že
nisi porojena kot kamen, neka roža, neko drevo, srna, ali katerikoli od teh
da-mi-je-čim-lepše, potem skušaj, v čim večji možni meri, slediti svoji
zasnovanosti, stremeti k temu, da se drugače, od vsega ostalega, izkazuješ, da
se izkazuješ kot – človek! Kateremu ni namen zgolj biti, pač pa krojiti.
Kateremu goltava sebičnost nikoli ni vodilo, nasprotno, mu je tuja,
nesprejemljiva.
Da,
Malo, samo enkrat živiš. In samo eno ime, en obraz si, ob rojstvu, prejela. Pa
skušaj paziti, na to svoje ime, in na svoj obraz! In ravnati tako, da ne
zamažeš, da nikoli ne dospeš niti do pomisleka o tem, da je svet s teboj popolnoma
enak, kot je z vsemi ostalimi. Da nikoli ne podvomiš v to, da si z drugačnim
namenom porojena, kot je namen, s katerim je porojeno kamenje, rastje,
živalstvo.
Pijem
malo, a dobro. Na prvi pogled trditev, ki v to moje zapisovanje ne sodi. A
sodi, pa še kako sodi! Ta trditev namreč izpostavlja dobro, mu daje prednost,
pred količino popitega. In tudi živetje je zgolj neka danost, v pitje, v
izpitje dana. Naredi iz svojega živetja življenje! In obstajaj, kolikor je,
pač, potrebno za to, da boš s svojimi nekimi zgodbami izpričala to, da nisi, še
zdaleč nisi takšna, kot so vsi tisti, ki se, v malenkostih, omembe nevrednih, resda
razlikujejo med seboj, vsebinsko gledano pa so vsi, brez izjeme, tako enaki, da
bolj biti ne bi mogli. In le del gmote tistih – za katerimi nič, ampak prav nič
ne ostaja! In…
Če nič
ne o(b)stane, za tvojim časom, povej – čemu potem sploh si?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar