Kot dim v nebo

Dovolj mi je bede, dovolj mi je dreka, dovolj mi ničevih nravi,

na svetu le redke so čiste drobtine, le redke so čiste poti,

in prej kot spoznaš ga, prej nehaš živeti, pa trudiš se, rineš, bentiš,

tolažiš se s srečo, neumno do kraja, češ – dobro, da sploh še stojiš…

 

Dovolj mi za hrbtom, dovolj mi laganja, dovolj mi nesnage, smradu,

očitno napaka me je kaznovala, očitno sploh nisem od tu,

pa ni mi drugače, kot dejstva sprejeti, v čakanju na to, da spuhtim,

in da, ko me plamen v objem svoj vzame, kot dim v nebo poletim.