O psihičnih
stanjih in njihovem zdravljenju
Kdaj
(in čemu) ozdraviti, in kdaj (in čemu) naučiti NEozdravljenega »živeti naprej«?
Obstaja teza, da je stanje, v katerem psihično
obolelega »naučiš, da NEozdravljen zmore (relativno) uspešno živeti naprej«,
optimalen dosežek terapije. In, kakor vse, ima tudi takšna trditev dve plati,
pa se zaradi tega zmore izkazati kot pravilna, lahko pa, zlahka, izkaže svojo
nepravilnost. Odvisno od »predmeta« zdravljenja. Pojasnim.
V kolikor je psihično obolelo bitje nagonsko zasnovano,
potem dejansko ne preostane drugega, kot da ga naučiš, da NEozdravljeno zmore
»živeti naprej«. Da bi trajno odpravil ( = ozdravil) psihično obolelost,
potrebuješ obolelega, ki je ZMOŽEN RAZUME(VA)TI vsebine življenja, pomeni, da
ta oboleli premore enovito zavedanje, in v okviru le-tega zmožnost sklepanja
prek posrednih dejstev (pokazateljev), potemtakem – zmožnost abstraktnega mišljenja.
In ker nagonsko zasnovana bitja te(h) zmožnosti ne premorejo, jih je moč z
aktivnostmi, podobnimi »dresuri«, preusmeriti z neke (zanje in za okolje)
problematične navade ( = načina izkazovanja), denimo alkoholizma, in jim to
slabo navado nadomestiti z novo.
Pomeni, da je tak »zdravljenec« v bistvu NEozdravljen,
pomeni, da so v njegovi psihi ostali vsi vzroki, ki so ga (v preteklosti)
popeljali v alkohol, a je z zamenjavo navade postal sebi in okolju potencialno
sprejemljiv(ejši). V nasprotnem primeru, da se tudi po terapiji ni zmožen »znajti«
v okolju, se zlahka dogodi, da se ponovno povrne k stari navadi (ki mu je v
preteklosti pomagala »lajšati spoznanja«), k alkoholu.
V kolikor pa je obolelo bitje razumsko zasnovano (in
še ne okvarjeno v celoti, do stanja popolne nezmožnosti razumskega delovanja),
potem ga je NUJNO dejansko ozdraviti, pomeni, da je potrebno do zadnjega
prečistiti (in odpraviti) vse vzroke, zaradi katerih se je bitje znašlo v
stanju obolelosti. In ti vzroki so v vsakem posamezniku, preprosto bi se jim
dalo reči »nesposobnost soočanja z okoljem« (večina psihičnih težav pri
razumsko zasnovanih bitjih nastopi v obdobju odraščanja, takrat torej, ko jih
okolje sili v svoje kalupe, jih sili v to, da postanejo okolju podobni oz.
enaki, s tem tudi za okolje sprejemljivi).
Seveda se tudi ob tem, ob dejanski ozdravitvi obolelosti,
pojavijo vprašanja. Prvo je, denimo, čemu bi pozdravil nekoga, ki se je že tako
prilagodil okolju, da mu le-to ne povzroča več težav? Pomeni, da se je »zlil« z
okoljem, da lahko zaradi tega lažje živi.
Odgovor je sila preprost: smisel življenja ni v tistem
»lažje živeti« (življenje nasploh ni zabava, nasprotno, je sestavljeno iz
vsakodnevnih problemov, in šele uspešno reševanje teh problemov je lahko
»zabavno«, daje občutek zadovoljstva nad doseženim, s tem daje voljo
življenju), zato tudi »lahkost živetja« ni na prvem mestu, pač pa je na njem –
kakovost življenja! In čeprav je oboleli »prilagojen« okolju, ne zmore biti
zadovoljen (zaradi nezadovoljstva se je v bistvu znašel v psihičnih težavah),
nasprotno, kakovost njegovega življenja (in tudi umske, s tem, posledično, tudi
vse ostale zmožnosti se ne izkazujejo tako, kot bi se lahko, pač pa so dejansko
deformirane!) je krepko slabša, kot bi bila, v kolikor ne bi bil (s strani
okolja) utesnjen (ta utesnjenost se udejanji znotraj posameznika, v njegovi podzavesti).
Da so takšne okvarjenosti lahko zelo pereče, o tem priča tudi dejstvo, da
zmorejo poroditi samomorilska ravnanja (pred samim seboj, pred lastno
okvarjenostjo, namreč ne moreš bežati, lahko jo ali odpraviš, ali z njo trpiš,
ali pa odpraviš samega sebe, medtem ko se okolju lažje umakneš, četudi v podobi
zavestne samoosamitve).
Res je, zaradi ozdravitve bo razumsko bitje ZNOVA
(prvič je bilo v obdobju odraščanja) soočeno s samemu sebi povsem nasprotnim
okoljem, a bo obenem zmožno biti suvereno, tako v odločanju, kakor, posledično,
v ravnanju, pa bo lahko, v najslabšem primeru, moteče okolje »poslalo k vragu«
in živelo po svoje, ter v krogu tistih, katere si bo samo izbralo.
Nič kaj lahko življenje, na prvi pogled vsaj, a zaradi
tega toliko bolj zdravo. In glede na to, da ima vsakdo pravico »biti to, kar
je« (v kolikor s tem ne ogroža drugih!), ima tudi razumsko zasnovano bitje
pravico do – biti razumsko bitje! In reševati težave z okoljem (le-te so
razrešljive, čeprav v podobi že omenjenega »k vragu« sistema), namesto da ga
bremenijo njegove lastne, psihične težave, katerih se samo od sebe ne zmore
znebiti (jih odpraviti), obenem pa mu do konca živetja kazijo življenje.
Kakopak, obstajajo tudi dejstva, ki govorijo o tem, da
družba omogoča le takšne pogoje, ki večinoma vodijo le do tistega »naučiti
NEozdravljenega živeti naprej«, a je to vprašanje povsem »drugo poglavje«.
Prazne
oči ali o razliki med živetjem in življenjem
Imel sem priložnost videvati »prazne oči«, pri
razumsko zasnovanem, a (težko) psihično obolelem bitju. To so takšne oči, ki za
nekaj trenutkov ostanejo brez slehernega sijaja (leska) in izgledajo povsem
stekleno, prazno, mrtvo, do takšnega njihovega izkazovanja pa pride v fazi
zamenjave podzavestne podobe. Vem, morda sam izraz ( = podzavestna podoba) ni
ustrezen, morda je povsem laičen, a sam, formalno povsem neizobražen s področja
obravnave psihe (in njenih izkazovanj), z njim obravnavam posamezna izkazovanja
obolelosti. To so tista stanja, ki (vsa skupaj) tvorijo osebnostno razdvojenost
(bolje bi bilo zapisati razcepljenost, kajti teh podob je lahko veliko) in v
okviru katerih se oseba NE zaveda sebe kot celote (pač pa se zaveda le lastne
podobe, v kateri se, v danem trenutku, izkazuje), potemtakem se NE zaveda
lastnega življenja (kot celote). Pomeni, da takšna oseba pri živem telesu
izkazuje stanje mrtvosti (umrlosti, odsotnosti življenja), takrat, kadar ena
podzavestna podoba prehaja v drugo in je potrebnih nekaj trenutkov, da se ta
prehod izvrši (in se sijaj povrne v oči).
Imam, velikokrat, priložnost, da pri nagonsko
zasnovanih osebah opazujem njihove prehode »zavedanja«, takrat, denimo, kadar v
pogovoru o isti vsebini spremenim »zorni kot« in s tem izzovem spremembo
ravnanj (»zavedanja«) pri sogovorniku, ki se, povsem v okviru pogojnega
refleksa, na spremenjen »zorni kot« odzove v podobah izkazovanja, ki so povsem
nasprotne poprejšnjim, in se ta sogovornik NE zaveda niti lastnih poprejšnjih
besed (stališč), niti poprejšnjega samega sebe. Pomeni, da se istočasno ni
zmožen zavedati lastnega življenja kot celote, pač pa se zaveda le tistih
svojih izkazovanj, ki so ustrezna (primerljiva) z izkazovanji, katera
prakticira v konkretnem, danem trenutku. In pri teh menjavah nikdar nisem
opazil »praznih oči«.
Kaj je tisto, kar privede do teh »praznih oči«,
značilnih za dejansko umrle, obenem značilnih za prehode med posameznimi
podzavestnimi podobami pri razumsko zasnovanih, a psihično obolelih bitjih? Kaj
je tisto, kar sočasno s temi »praznimi očmi« izkaže tudi stanje popolne fizične
odsotnosti obolele osebe? Da ne bom napak razumljen: kakopak, takšna oseba NI
zares fizično odsotna, ne izpuhti (v fazi menjave podob), pač pa znotraj tega
prehoda NE nadzira lastnega telesa (v kolikor je ob zaključku predhodne
podzavestne podobe stala, se v fazi prehoda zgrudi na tla, bi bilo moč
sklepati, da »omedli«, se onesvesti, izgubi zavest), se to telo izkazuje kot
mrtvo (pa čeprav, v smislu delovanja vseh organov, vseh telesnih ustrojev,
deluje, živi)?
Že v opisu tega prehoda sem zapisal »se onesvesti,
izgubi zavest«, pa bi se dalo, povsem logično, sklepati, da so »prazne oči« pri
razumsko zasnovanem, a psihično obolelem bitju, posledica (izkaz) – odsotnosti
zavesti, zavedanja! Pomeni, da je moč povezati tudi zavedanje (zavest o samem
sebi, s tem tudi o lastnem življenju, o svetu, katerega – in kakor ga –
ugotavljam) s samim obstojem, s samim bivanjem, s samo »živostjo« ( = biti živ,
živeti), kajti, če ponovim – v času »praznih oči« se obolelost izkazuje kot
mrtva, torej v podobah odsotnosti življenja (kljub delovanju telesnih
ustrojev), v podobah, katere je moč opaziti pri tistih, ki se znajdejo v komi:
deluje, organizem (vse poteka, lahko samodejno, lahko s pomočjo aparatov =
pripomočkov), vendar zgolj vegetira, zgolj obstaja (in se samega sebe ne zaveda).
Pomeni, da v fazi prehoda iz ene v drugo podzavestno
podobo, razumsko zasnovano, a obolelo bitje – ne obstaja? Pomeni! Kljub temu,
da ga vidimo, kljub temu, da mu otipamo utrip, slišimo dihanje, vidimo odprte
oči… NE obstaja, ker NE obstaja ZASE, se ne zaveda, da je, da živi. Zgolj
vegetira, v tem prehodnem obdobju, je zgolj »prisotno na planetu«, v podobi –
predmeta. V podobi, ki, potemtakem, ne govori o življenju, pač pa zgolj o
živetju, o fizičnem obstoju.
In, če povežem vsa ta prehajanja (pri razumsko
zasnovanem med posameznimi podzavestnimi podobami, pri nagonsko zasnovanem med
posameznimi stanji, povzročenimi z delovanjem po principu pogojnega refleksa),
potem za obe vrsti prehodov zlahka govorim o NEzavedanju. In pri obeh podobah
(oboleli razumski zasnovanosti in nagonski zasnovanosti) govorim o NEzavedanju
samega sebe (kot celote), s tem tudi o NEzavedanju lastnega življenja (kot
celote) in o NEzavedanju sveta, katerega ugotavljam (kot celote). Potemtakem
govorim, sočasno, tudi o NEZMOŽNOSTI sprejemanja verodostojnih, »odgovornih«
stališč (posledično ravnanj), temelječih na zavedanju realnosti (realnost je
seštevek vseh njenih posamičnih delov, je seštevek vseh posamičnih zavedanj, pa
v primeru, da se te celote ne zmorem zavedati, se ne morem zavedati realnosti,
pomeni, da NISEM zmožen ravnati tako, kot bi moral, da bi se uspešno lotil
razreševanja te realnosti, nekega problema, s katerim me življenje sooči… in ta
problem ni v podobi neke oprijemljivosti, neke vsebine, ki je dostopna čutnemu
zaznavanju, vsebine, ki je dejansko vidna mojim očem… kajti: kakopak, zmorem
reševati težavo »sestavljanja posameznih delov omare v celoto, v končno podobo
omare«, vsi ti deli so pred menoj, vidim jih… ne zmorem pa »sestavljati
posameznih delov ravnanj, vezanih na sprejemanje/izvajanje določenih
življenjskih odločitev« v smislu izkazovanja konstantnega, načelnega ravnanja
napram konkretni vsebini, ki obstaja, a je čutilom nedostopna, potemtakem NISEM
zmožen zavzeti enovitega mnenja o določeni čutni neoprijemljivosti, pač pa se
izkazujem v podobah pogojnega refleksa, zdaj tako, v naslednjem trenutku pa v
popolnem nasprotju lastnega predhodnega ravnanja… da bo bolj razumljivo:
vsebina je, na primer, ocena nekega »drugega«. Ta »drug« se prav nič vsebinsko
ne spremeni, je vselej tak, kakršen je, spremembe izkazuje le v svojem
ravnanju, pa – v kolikor mi da, kar želim od njega, je meni »dober«, v kolikor
mi ne da, je meni »slab«… z drugimi besedami: na tak način oceno ravnanj
dobesedno in brezpogojno prenesem v oceno tistega, ki ravna, pomeni, da nisem
zmožen upoštevati posamičnih in objektivnih okoliščin, ki pogojujejo spremembo
ravnanj ocenjevanega, pomeni, da se nisem zmožen zavedati celote, znotraj
katere sleherna posamičnost deluje, in v okviru katerih lahko pride tudi do
stanja, da mi ta »nekdo« NE ZMORE dati, kljub svoji želji, da bi mi dal).
In, če se vrnem korak nazaj: v kolikor smo pri »osebi
v komi« ugotovili, da ne gre za življenje, pač pa le za živetje (za fizičen
obstoj), smo ugotovili tudi to, da NE more biti življenja, v kolikor se tega
življenja NE zavedaš! Pomeni, če nadaljujem v tej smeri, da pri razumsko
zasnovanem, a obolelem bitju, in pri nagonskih bitjih, obstajajo samo delčki
življenja (če se te osebe zavedajo samo delčkov samih sebe) in pomeni, da
celota kot taka pri njih (zanje) sploh NE obstaja, je ni (če se nečesa NE
zavedam, potem tega zame ni… če se NE zavedam bolečine – ker mi jo
analgetik/narkoza odpravi, potem ta bolečina zame NE obstaja).
Ugotovitev (oziroma tovrstno razmišljanje, ki življenje
povezuje z njegovim zavedanjem) ni nova. Že Dekart je zapisal svoj »mislim,
torej sem«, ugotovitev, kateri sodobna »znanost« rada oporeka, češ da ne velja,
da je nepravilna, čeprav…
Res je, tudi kamen obstaja, a lahko z njim počneš vse,
kar te je volja. Pomeni, da je kamnu vseeno glede tega, kaj z njim počneš.
Pomeni, da zgolj obstaja, in NE živi (kajti ko bi živel, mu ne bi bilo vseeno).
In v čem je razlika med kamnom (ki se NE zaveda samega sebe) in katerokoli
drugo vsebino (ki se NE zaveda same sebe), pa čeprav je ta vsebina bodisi v
podobi razumsko zasnovane, obolele osebe, ali pa v podobi nagonske
zasnovanosti? V kolikor je zavedanje samega sebe pogoj življenja in v kolikor
se NE zavedaš samega sebe (kot celote), potem zgolj obstajaš, si (kot celota) v
podobi živetja, nikakor v podobi življenja!
In zgolj še pojasnilo Dekartove ugotovitve. Bil je,
možakar, razumsko zasnovano bitje, pa ne kaže zgolj neposredno ( = dobesedno)
razumevati njegovih besed, kajti – tudi pes misli (izbira med določenimi
možnostmi), a zgolj obstaja (ker se ni zmožen zavedati samega sebe, kot celote)
v danem trenutku (in za poprejšnje svoje trenutke ne ve, in ni zmožen tvoriti
svojih bodočih trenutkov, jih oblikovati po lastnih željah, vplivati nanje). In
bi bilo pravilneje Dekarta (kot razumsko zasnovano bitje) razumeti na sledeč način: če mislim,
potem se zavedam lastnih misli (samega sebe), potem zmorem tudi domisliti
(dospeti v stanje, v katerem bom uspešno razreševal probleme, skladno s svojimi
željami), potem ravnam razumsko (predvsem zaradi tega, kar se zavedam vseh
svojih poprejšnjih stanj, ker imam enovito, celovito zavedanje o samem sebi,
potemtakem tudi o svetu, ki sem ga skozi čas ugotavljal/spoznaval), potem sem
dejansko v podobah življenja, in ne zgolj v podobah živetja (nekih konkretnih,
posamičnih trenutkov/obdobij) oziroma (zgolj) – fizičnega obstoja (kakor kamen,
kakor oseba v komi, kakor oseba, ki izgubi spomin in s tem izgubi – se NE
zaveda – svojega poprejšnjega življenja, to poprejšnje življenje izgubi, GA
NIMA).
Ni komentarjev:
Objavite komentar