V
pospravljanju hiše. In so tudi pajčevine prišle na vrsto, po mesecu dni, morda
celo več, pri čemer sem pazil, da se med smetmi niso znašli tudi pajki…
Nekaj
so se sicer na človeške pravice sklicevali, češ da jim nasilno v domove posegam,
in jih silim v izgnanstvo, in da to počnem celo na prazničen dan, na sveti dan
presvetlega Nikogar, a sem jih hitro odpravil, rekoč, da imajo šest nog preveč,
za to, da bi tudi njih med človeštvo vpisovali! Pa tako vsaj v njihovem primeru
pamet ni dovolj za vključitev med razumska bitja…
Kakorkoli
že, zavihali so rokave, pajki, in se pridno lotili dela, pletenja novih mrež.
Ki bodo nekaj dni, dokler se jih prah ne začne oprijemati, skorajda nevidne, in
ugotovljive pretežno po ujetem mrčesu. In, mimogrede…
Kadar
je Malo tu, jo, dostikrat, dvignem na zaboj za drva, v kuhinji, kajti z njega
seže do pajka, največjega med vsemi »domačimi mrežnimi«, ki si lovišče pripravi
v zgornjem kotu okna, in ga s prstkom pobeza. Na začetku sta, ob stiku,
odskočila oba, najprej prestrašeni pajek, hip za tem tudi moj Sonko, zdaj pa…
pajek se je že tako navadil njenega prstka, da se sploh ne odziva, zlasti ne s
strahom, takrat, kadar na eni svojih nožic dotik začuti, Malo pa je tudi strah
odpravilo, čeprav… še vedno velja, da pa tistih velikih, debelih pajkov, ki
naokoli letajo, ne sme prijemati…
Ni komentarjev:
Objavite komentar