Ne maram… rad imam…

Ne maram kuhanega avokada, pravzaprav sploh avokada ne maram.

Ne maram kisane paradižnikove solate.

Ne maram jegermajstra in nasploh ne maram »statusnih« pijač, jedač ter ostalih stvari, s katerimi skuša nevredna praznina sebi veljavo pripisovati.

Ne maram, kadar je med ušesi papagajska pamet, in bolj kot je »izobražena«, bolj kot se za »strokovno« samo-prepoznava, bolj je ne maram!

Ne maram »poštenosti« nenačelnih, nemoralnih, večno prilagajajočih se in sebi boljše iščočih podob.

Ne maram »dobrote« neuvidevne goltavosti.

Ne maram bližine smradu pokvarjenosti.

Ne maram »topline« sprijene sebičnosti.

Ne maram »ljubezni« vlačug in »prijateljstva« kurbirjev.

Če poenostavim – ne maram golazni, in vsega z njo povezanega!

 

Rad pa imam…

Glede jedače in pijače nisem kaj prida zahteven, tudi na kruhu in vodi funkcioniram, pomembno pa mi je, da jem z mize, ob kateri ni prasic in prascev, dvonogih, seveda.

Rad imam iskrenost, poštenost, uvidevnost. Rad imam tisti edini dejanski rad-imeti-nekoga, ki sebe ne postavlja v ospredje, in se zna, zmore, celo potrebuje, razdajati v nedogled. Iščoč sebi drobtinice v »odmevih«.

Rad imam ustvarjalnost, tvornost, rad imam poti, ki skozi tozadevno neprehodno vodijo, stran od vsega nastlanega dvonogega govna, in so, radi tega, težje in težke, a predvsem – čiste!

Rad imam redkosti, potemtakem tudi človeka, rariteto na tem planetu, planetu gomazeče nesnage, ki spridi vse, česar ne požre, in v drek spremeni vse, do česar seže.

Da, rad imam človeka, njegovo prijateljstvo, tovarištvo, njegovo bližino, toplino in ljubezen. In sem samemu sebi kriv, za to, ker sem si malodane nedosegljivo za rad-imeti izbral. A drugače ne gre, kajti – ne maram golazni!